Prebivalci Sudana, ki živijo na območju Nubskih gora, Modrega Nila, Abjeja in Darfurja, se soočajo z velikim pomanjkanjem hrane, pa tudi miru. Tomo Križnar, znan popotnik in aktivist, ter režiserka Maja Weiss sta o tem posnela dokumentarni film Oči in ušesa Boga – videonadzor Sudana, ki so ga 2. aprila predvajali v Kinu Rogaška Slatina.
V času velikonočnih praznikov so bile naše mize bogato obložene in mnogi Slovenci se ubadajo s posledicami prenajedanja. Toda v Afriki lahko o tem le sanjajo. Dokumentarni film Toma Križnarja in Maje Weiss govori o Sudanu, kjer že vrsto let poteka državljanska vojna, 9. julija 2011 pa se je razcepil na dve državi: Sudan in Južni Sudan. Po osamosvojitvi Južnega Sudana, ki jo je podpirala mednarodna skupnost, predvsem pa ZDA, ki imajo tam verjetno svoje interese, se je povečal pritisk Sudancev na mejne pokrajine, ki so ostale v Sudanu in so bogate z naravnimi viri. Medtem ko so Južnosudanci praznovali svojo neodvisnost, je civilno prebivalstvo Nubskih gora točilo solze in se zatekalo v votline, da bi se tako obranili pred sudanskimi napadalci, ki so obstreljevali njihove domove, ubijali ljudi in posiljevali ženske. Novinarji, opazovalci in humanitarne organizacije imajo še vedno prepovedan vstop v Nubske gore in Nube so odrezane od sveta. Kot pravi v dokumentarcu Suleiman Rahhal, je bil leta 1992 razglašen džihad proti Nubam in nad njimi se je začel izvajati genocid.
Tomo Križnar v filmu pove, da je med svojim bivanjem v sudanskem zaporu prišel na idejo, kako pomagati nedolžnim žrtvam: “Videokamere so oči in učesa človeštva. Če se trpljenje opazi in se o njem govori, potem se lahko prebudi občutljivejša plat človeka. Pretihotapiti moramo čim več kamer v Darfur, zato da bo svet videl, kaj se zares dogaja.” Z izkupičkom Križnarjevega prejšnjega filma in donacijami so nakupili majhne kamere, računalnike in satelitske telefone, ki so jih pretihotapili med Sudance, da bi lahko s posnetki svetu poročali o zločinih, ki se izvajajo nad njimi. Luis Moreno Ocampo, glavni tožilec mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu, je dejal, da posnetki, ki so jih pridobili v Darfurju s pomočjo Križnarjeve ideje o videonadzoru Sudana, služijo za dokumentiranje dejstev in pomagajo haaškemu sodišču pri razjasnjevanju okoliščin.
Vojno območje pa ni samo področje Nubskih gora, temveč tudi Modri Nil. Ker so vasi bombardirane in povsod vlada opustošenje, stotisoči ljudi bežijo iz rodovitnega Modrega Nila in iščejo zatočišče v Južnem Sudanu. Sudanski predsednik naj bi želel, da se izselijo vsi prebivalci Modrega Nila, da bi tako pridobil rodovitno zemljo in naravna bogastva. Begunska taborišča so polna, zalog hrane primanjkuje, begunci pa tudi v njih niso popolnoma varni, saj bombe padajo tudi na drugo stran sudanske meje.
Od leta 2005, ko je bil podpisan mirovni sporazum med sudansko vlado in uporniki, je bilo ubitih na stotisoče ljudi, število beguncev, ki so izgubili svoj dom, pa se lahko meri v milijonih. Največje žrtve genocida in globalne diplomacije so domorodci.
Dokumentarni film je nastal na osnovi posnetkov in fotografij, ki so jih naredili trpeči Sudanci, ter drugega fotografskega in video materiala. Z njim želita avtorja širši javnosti predstaviti zločine, ki se dogajajo v Sudanu, ter v njej vzbuditi sočutje, solidarnost in željo po pomoči. Film Oči in ušesa Boga – videonadzor Sudana si lahko v celoti ogledate na internetu (kliknite tu za ogled filma!) – posnetek je v angleščini.
Film naj bi predvajali na berlinskem filmskem festivalu, vendar ga kljub pričakovanjem niso uvrstili v festivalski program. Zato je v Berlinu Tomo Križnar pripravil protestno projekcijo filma, ki jo je prekinila policija. V Sloveniji težav s policijo ob predvajanju filma nimajo, res pa je, da projekcije dokumentarca potekajo v manjših kinematografih. Z izkupičkom od prodaje vstopnic ter z donacijami želijo kupiti nove kamere, naprave za internet in vrtalno napravo za vodo. Če želite donirate tudi vi, obiščite spletno stran Toma Križnarja ali humanitarne ustanove H.O.P.E., kjer boste dobili vse informacije.
Dokumentarec so z dobrodelnim namenom predvajali tudi v Rogaški Slatini, vendar si ga je ogledalo zelo malo ljudi. Slab obisk kina lahko pripišemo tudi dejstvu, da je Knjižnica Rogaška Slatina ob istem času, ko se je predvajala projekcija, priredila predavanje o zdravilnih rastlinah. Upamo, da bodo v prihodnje slatinske kulturne ustanove bolje usklajevale svoje dogodke, da jih bodo lahko obiskali vsi zainteresirani občani.
Po projekciji filma v Rogaški Slatini naj bi svoje delovanje predstavil sam Tomo Križnar, vendar ga zaradi nujne zadržanosti ni bilo. Nadomestil ga je njegov tesni sodelavec Klemen Mihelič, ustanovitelj humanitarne ustanove H.O.P.E, ki je odličen poznavalec sudanske tematike, saj je bil v Sudanu že štirikrat. V videoprispevku si lahko ogledate, kako je Klemen Mihelič predstavil situacijo v Sudanu. Izvedeli boste tudi, s čim vse se ukvarja humanitarna ustanova H.O.P.E.
t/v: Melita Perkovič
