Leto 2018 je v znamenju treh za Slovence nadvse pomembnih obletnic: 100-letnice Cankarjeve smrti, 140-letnice Župančičevega rojstva in 100-letnice konca prve svetovne vojne.
Kako mlademu človeku približati čas izpred sto let in umetniško veličino ter družbeno angažiranost dveh velikanov slovenske umetnosti? Gimnazijci z Lave so se v mesecu kulture odločili, da se zahtevne in odgovorne naloge lotijo s pomočjo raznoterega gledališkega jezika in aktualizacij.
Scenarij prireditve je zasnovan kot preplet štirih pomembnih tem – ljubezni, položaja umetnika v družbi, družbene neenakosti in nepravičnosti ter vojne. Vanj so vključene pesmi iz Cankarjeve zbirke Erotika, Župančičevih pesniških zbirk Čaša opojnosti, Čez plan in Samogovori, odlomek iz Cankarjeve drame Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in dramatizirani odlomki iz Bele krizanteme in črtic Muhe ter Gospod stotnik.
Dogajanje na odru se je začelo že med prihodom publike. Odrska iluzija smrekovega gozda z dehtečimi ciklamami in divjimi živalmi je bila okvir štirih pesmi – Cankarjevih in Župančičevih. Zasanjano, erotično vzdušje je grobo prekinil prihod treh igralcev, ki so upodobil Ivana Cankarja. Njegovo žalost ob sežigu prve in edine zbirke pesmi Erotika so hitro nadomestili posmeh, ironija in sarkazem. Vrh je bil dosežen z aktualizacijo znamenitega začetnega prizora iz Cankarjeve drame Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spačeni obrazi Šentflorjancev, njihov groteskni ples, mešanica poželjivosti in ogorčenja nad plešočo Jacinto ter njihova zahteva po zidu – »sto klafter debelem in sto klafter širokem« – so pokazali neusmiljeno podobo sodobnega Šentflorjanca in njegovega odnosa do umetnosti ter vsega tujega, drugačnega ali njemu nerazumljivega. Sledil je trenutek, ko se je gozdna idila dokončno spremenila v prostor sodobnega brezobzirnega neoliberalizma. Župančičeva Žebljarska je postala slika krutega vsakdanjika delavcev za tekočim trakom, Cankarjeva družbenokritična pesem o nepravičnih socialnih razmerjih pa podoba sodobnih slovenskih delavcev: mizarja, učiteljice in delavke v tovarni. Od te točke dalje se je dogajanje še siloviteje stopnjevalo proti katastrofičnemu koncu; pozornemu gledalcu ga je nakazal že prizor iz Cankarjeve črtice Muhe. Sledil je eden izpovedno najmočnejših prizorov gledališkega recitala – Gospod stotnik. Dramatizirani odlomek iz znamenite Cankarjeve črtice ni le spomin na prvo svetovno vojno, ampak opomin, da so tej vojni sledile nove vojne. A ker je človek trdoživo bitje, mu nesreče in katastrofe ne vzamejo upanja ter volje do življenja. Nasprotno – »Mi gremo naprej, mi gremo naprej …« (O. Župančič). Zaključek predstave je odprt. Najprej tiho, nato vedno glasnejše in zanosnejše prepevanje melodije znamenite Across the Universe si je lahko vsak gledalec razlagal po svoje.
Kratka, a izjemno intenzivna predstava je izkoristila skoraj vsa gledališka sredstva: besedo, gib, glasbo, sceno, luči … Nastala je v sodelovanju treh mentoric. Za scenarij, izbor glasbe, režijo in mentorstvo besednim interpretom je poskrbela dr. Breda Marušič. Scenografijo in gledališke liste je zasnovala Tanja Barle; sodelovala je tudi pri oblikovanju luči. Z gibom se je ukvarjala Sava Malenšek, ki je v predstavi aktivno sodelovala.
Gledališki recital v spomin na tri pomembne obletnice za slovenski narod je vsekakor uresničil svoj namen – mladim je približal in aktualiziral Ivana Cankarja ter Otona Župančiča.
BM
