Čas poletja prinese dopuste in počitnice, kot tudi obiske iz tujine, morda sorodnikov, prijateljev ali naključnih obiskovalcev. Ob prihodu tujcev v naše mesto, se lahko vprašamo, kaj sploh vemo o knežjem mestu in kako lahko le tega predstavimo gostom. Tukaj so predstavljene oporne točke in lokacije na katere lahko popeljete turiste.
Celjske znamenitosti skozi zgodovinsko perspektivo
Zgodovina mesta je zanj zelo pomembna, saj mu ravno ta daje magični pridih in mistično ter graciozno osebnost. Celje ima bogato preteklost, ki pa je vse premalo odkrita in poznana. Po najdbah predmetov iz kamene in bronaste dobe, domnevamo, da je ozemlje našega mesta ob Savinji, že v prazgodovini imelo prebivalce. O pravem mestu pa lahko zares govorimo od antike naprej. Ostanke tega dolgega in še ne dobro raziskanega obdobja pri nas, lahko danes občudujemo na Miklavškem hribu, na bregu Savinje in v Knežjem dvoru.
Srednji vek, ki je sledil po Celeii je naše mesto Celje resnično ustvaril. Obdobje so vsekakor zaznamovali Celjski grofi s svojo vladavino in širino, ki je zajela precejšen del Evrope. V tem času je nastal Stari grad, ki je obvezna destinacija celjskih popotnikov, sočasno sta nastala tudi obzidje, ki je danes del nekaterih hiš, in vodni stolp. Celje se lahko pohvali tudi z enim najpomembnejših gotskih spomenikov na slovenskem, to je cerkev Sv. Danijela s kapelo.
Po besedah, ki so dokončno utopile Celjske grofe, Danes grofje in nikdar več, je sledilo drugačno obdobje za naše mesto. Takrat so se naši predniki soočili s težkimi situacijami, lakota, zunanji vdori, napadi Turkov, težki časi za kmetovalce in s tem puntarski upori. Po drugi strani je cvetelo področje umetnosti in gradnje. Stanetova ulica se je okitila z medaljoni obrtnikov, v celjski gorfiji (danes Pokrajinski muzej) je nastal znameniti celjski strop, ki nosi lastnosti cenjene renesanse.
Za Celje je sledilo še nekaj težavnih obdobij, tridesetletna vojna v Nemčiji, kuga, poplave in po tem novo upanje z gradnjo cerkve Sv. Jožefa na Jožefovem hribu. Novo upanje je prinesla tudi oživela gradbena dejavnost v drugi polovici 18. st. Od tedaj imamo tudi baročni dvorec Prothasijev, dobili pa smo še šolo, tiskarno in več sto novih hiš. Kmalu je mesto pogorelo in pričela se je obnova.
Celje je postalo veliko mesto v 19. st., ko je vanj vpeljal prvi vlak. Po tem je v Celju vladal dvojni duh, nemški in slovenski, boj za prevlado je prinesel celo razvoj v gradnji in gospodarstvu. Nastajale so šole, kavarne, gledališče, kasarna, Nemška hiša, danes Celjski dom, industrijska poslopja – Cinkarna itd. Meščane in njihovo novo, vsak dan lepše mesto, je takrat v objektive ujemal fotograf Josip Pelikan, katerega kip stoji pred celjsko občino, atelje pa v Razlagovi ulici. To je bilo tudi obdobje Alme Karlin, popotnice, pisateljice in pomembne intelektualke iz Celja, tudi njena podoba se v mestu pojavlja kot bronasta sprehajalka po Cankarjevi ulici.
Po kruti in opostošujoči 1. svetovni vojni, smo se združili s slovanskimi brati in skupaj ostali vse do konca 20. st. Vse kar je bilo nemško je odpadlo. V Celju so spet zacveteli obrt, sejmi, trgovina in industrija. Mesto se je širilo, k nam je prišel tudi Jože Plečnik in nam podaril palačo Ljudske posojilnice. Vse bolj so bili pomembni turizem in kulturna dejavnost, tako gledališče kot ples in glasba. Tudi po 2. svetovni vojni, ki je pustila rane, ki še danes niso zaceljene, je Celje bilo polno vneme za gospodarsko kot tudi umetniško dejavnost. Pomemben je simbolični spomenik Jakoba Savinška Vojna in mir.
Naravne lepote Celja in vodne dogodivščine okoli njega
Po dolgi in težki zgodovini mesta, smo zdaj tu, kjer je čas za užitek. Oddih si vsakdo rad vzame v naravi in Slovenija je ima veliko za ponuditi. Že daljnim prednikom je prijalo življenje ob vodi, tako si tudi danes radi spočijemo oči na zeleni Savinji, ki je vse bližje k njenemu izvoru tudi vse lepša. Kar nekaj je čudovitih kopališč, če potujete ob reki iz Celja do Logarske doline. V kolikor si zaželite mirnejše vode, ribolova ali daljšega sprehoda, boste zagotovo z veseljem obiskali že od nekdaj priljubljeno celjsko destinacijo, Šmartinsko jezero, ki je zdaj po prenovi kar oblegana z meščani in tudi turisti. Očitno ima Celje kar nekaj obale in celo svojo Mestno plažo v poletnem času. V kolikor pa se morda bojite šmartinskega soma, o katerem govori ena od naših urbanih legend, pa se raje odpravite na celjsko kopališče ali v toplice pri Laškem.
Pomemben celjski naravni kotiček predstavlja tudi mestni park, kjer lahko pozimi drsate, poleti pa igrate tenis.
Tudi tistim, ki voda ni tako pri srcu in imajo raje planine, bo bivanje v Celju zelo všeč. Ne daleč je kar nekaj gričev, hribov, navsezadnje pa tudi do gora ni daleč. Tukaj bomo omenili Celjsko kočo, ki poleg planinarjenja ponuja tudi adrenalinski spust s sanmi, v zimskih mesecih pa še smučiše.
Urbane legende Celja
Naše mesto jih ima kar nekaj, ena od teh je že omenjena zgoraj in živi v Šmartinskem jezeru, gre namreč za štiri metre dolgega soma, ki je pse in morda tudi ljudi. Vse urbane legende so za goste našega mesta, zbrali na zanimivo ilustriranem zemljevidu, Celjski mladinski center z Markom Požlepom in Matijo Plevnikom. Hostel z mladinskim centrom je tudi sam po sebi postal znamenitost mesta. Še posebej po prenovi, ko se nam lahko predstavi z raznovrstnimi sobami, ki predstavljajo celjske urbane legende.
Umetniško Celje
Mesto je umetnina, je prežeto z umetnostjo, ki se vsak dan na novo rojeva in je znano, da je tu cvetela že od nekdaj. Celjska umetnost ˝sedi˝ na večih lokacijah mesta, poleg gledališča, glasbene šole, knjižnice, Likovnega salona, Galerije sodobne umetnosti, Galerije Plevnik – Kronkowska, kina Metropol in dveh muzejev (Zgodovinski in Pokrajinski), ima Celje tudi umetniško četrt, kjer se zbirajo umetniki in ustvarjajo v svojih ateljejih.
Pomembno vlogo v mestu ima tudi ulična umetnost, ki jo uprizarjajo glasbeniki, včasih gledališčniki in navsezadnje tudi grafiti.
[simpleviewer width=100% height=700 id=231]Patricija Čamernik
