Namen tega dne – dijaki smo se brez telefona družili 15. novembra – je bil, da bi se več pogovarjali v živo, ne samo preko socialnih omrežij in sms-ov. Prav smešno je namreč, da smo med odmori vsi priklopljeni na telefone, namesto da bi uživali v druženju s sošolci in prijatelji. Čas, ki ga običajno preživljamo na telefonih, smo tako prebijali z igranjem družabnih iger, druženjem na hodniku …
In kako so dan preživeli dijaki?
Najprej sem govorila z organizatorjem dneva Timotejem Klincem, predsednikom dijaške skupnosti, in vprašala, zakaj se njemu zdi ta dan pomemben. Timotej pravi, da je razlog dokaj preprost. Pogosto namreč slišimo, da so telefoni in preostala tehnologija v zadnjem desetletju postali del nas in si življenja brez njih ne znamo predstavljati. Dejstvo je tudi, da so nas telefoni povezali z zunanjim svetom in omogočili lažjo komunikacijo z ljudmi, ki niso blizu nas. “Zanimivo pa je,” dodaja Timotej, “da smo zaradi tega na stran postavili ljudi, ki dejansko so blizu nas in se odločili, da bomo sedanjost, ki se dogaja pred našimi očmi, raje zamenjali z zaslonom in kamero. Ali ni to smešno?” Timotej navede kar nekaj zelo pogostih primerov: “Ven povabimo prijatelja ali prijateljico in ko smo z njimi, se pogovarjamo z drugimi ljudmi in ko smo z drugimi ljudmi, se pogovarjamo s tem prijateljem ali to prijateljico … začaran in nelogičen krog brez izhoda. Gremo na koncert in si ga ogledamo preko zaslona in se tako domov v poznih večernih ali zgodnjih jutranjih urah vrnemo le s polno galerijo videoposnetkov in fotografij.” Timotej dodaja, da sta oba primera morda res posploševanje in da vedno ni tako. “Upam si trditi, da gredo stvari počasi na bolje.” In tukaj pride na vrsto dan brez telefona. “Dijakom poskušamo obrniti ta ”bioritem” oziroma rutino: ni treba vsak odmor odpisati vsem in tistih 5 minut ni nujno izkoristiti za vpogled v življenja drugih.” Dan brez telefona je namenjen tudi temu, da bi se dijaki malo bolj zavedali prostora, kjer se nahajajo, in ljudi, s katerimi so v tistem trenutku. “Morda pa ravno na dan brez telefona opaziš, da ima sošolec isto barvo oči kakor ti, ali pa ga preprosto premagaš v kartah in si s tem nahraniš ego.?”
Kako pa Timotej ocenjuje dan? So dijaki težko zdržali brez telefona?
“Verjamem, da so koga ob koncu pouka že kar dobro srbeli prsti. Vsekakor pa mislim, da se tudi dijaki zavedajo, da so takšni dnevi potrebni za vsaj delni odklop in so vsaj rahla osvoboditev.”
Ali je Timotej opazil koga, ki se dogovora ni držal? Zakaj meni, da je bilo tako?
“Mislim, da so se dijaki kar izkazali in bi jih na tem mestu pohvalil. Seveda sem tudi jaz opazil koga, ki je prekršil dogovor, a to je razumljivo – zagotovo je ta oseba imela razlog. Saj veste, mladi se radi zaljubimo in takrat takšni dogovori težko veljajo. Vem pa tudi, da je en razred ravno tisti dan pisal test in so imeli zapiske shranjene na telefonih in v takšnih primerih se ljudem preprosto oprosti.”
Lahko v prihodnje pričakujemo še več takšnih dni? “Po veselem decembru lahko takšne dneve pričakujemo vsaj enkrat na mesec, ker so se izkazali kot dobra praksa in to me zelo veseli.”
Biti brez telefona (za nekatere) sploh ni tak problem
Vtise pa so strnili tudi dijaki. Naj ob tem povem, da nisem videla veliko kršitev, vendar so nekateri profesorji opozorili, da se veliko dijakov 4. letnika pravil ni držalo in so uporabljali telefone.
Vladana Lazić je povedala, da ji ni bilo težko zdržati, saj v osnovni šoli niso smeli uporabljati telefonov in je tega vajena. “Dan se mi ni zdel nič posebnega, saj sem opazila kar nekaj dijakov, ki se niso držali dogovora.”
Aneji Škedelj se prav tako ni zdelo težko zdržati: “Biti brez telefona sploh ni tak problem.”
Valentin Šeško nam je povedal: “Dan brez telefona se mi je zdel super, ker smo končno za en dan pospravili telefone in se družili in pogovarjali s sošolci. Ne da se drugače ne bi mogli, ampak tako nam ni preostalo drugega. V razredu smo naredili tako, da smo telefone na začetku pouka oddali razredničarki, po koncu pa smo jih dobili nazaj. Lahko tudi povem, da bo dijaška skupnost še naprej podpirala takšne in drugačne projekte, ki krepijo povezanost med dijaki.”
Podobno mnenje ima tudi Nina Lorenčak, ki se je pohvalila s tem, da ji je uspelo zdržati ves dan. “Od zjutraj, ko so me spomnili, da je dan brez telefona, pa do takrat, ko sem morala na avtobus, ga sploh nisem uporabljala. In to mi je dalo dober občutek, da mi take stvari lahko uspejo in da sem izpolnila svoj cilj.” Dodala je, da se ji je bil dan zdel zelo všeč, ker ima veliko rajši druženje v živo kot pogovarjanje po telefonu, čeprav včasih drugače ne gre. “Stokrat rajši se družim in pogovarjam v živo,” je še dodala.
Naji Jegrišnik Romih se je zdel dan precej običajen, le da je bilo malo težje kot ponavadi, saj se je nekajkrat spozabila in avtomatsko vzela telefon v roke. “Tak dan bi morali imeti večkrat, saj smo vsi preveč odvisni.”
Podobno razmišlja tudi Emma Jug, ki ji gre na živce, da med odmori vsak vzame v roke telefon. “Nihče ne pomisli, da bi se lahko namesto tega pogovarjal s svojim prijateljem. Mislim, da je bila dobra ideja, da smo igrali družabne igre. Šele takrat se zares sprostiš in pozabiš na šolske težave. Pa še en velik plus je, da se lahko z nekom zbližaš. Po igri si bolj vesel, srečnejši in so take vrste druženja kot terapija.”
Lija Kužner, Kajuh Press, I. gimnazija v Celju
Foto: Jakob Lekše
