Veliko in vse več mladih se namensko odloči za izostanek od pouka, znano pod imenom špricanje. Včasih se za tovrsten izostanek od pouka odločijo zjutraj, ko se jim ne da vstati, spet drugič sredi dne, ker želijo ubežati spraševanju ali pa se jim še pred koncem pouka ne da več vztrajati. Tako raje zbežijo domov ali celo v gostilno, park, kjer namesto, da bi gledali v knjigo, raje pogledajo na dno steklenice.
Mlade iz dveh celjskih srednjih šol smo povprašali za mnenje in vzroke špricanja. Po priznanju smo izvedeli, da gredo dijaki brez dovoljenja iz šole največkrat takrat, ko pričakujejo, da bodo profesorji spraševali. Pogosto se dogaja tako, da profesorji sprašujejo po abecednem redu in nato zmanjka vrsto dijakov, ki bi morali biti na vrsti za ustno preverjanje znanja. Povedali so nam tudi, da si mladi radi prost dan vzamejo na petek, ker jim starši ne dovolijo ostajanja v mestu po pouku, se odločijo, da bodo šli na pijačo kar med poukom. Med vprašanimi so bili tudi takšni, ki se jim nepotrebno izostajanje od pouka zdi celo nespoštljivo do profesorja.
Povprašali smo jih tudi o skupinskem špricanju. Za mnoge je to bilo edino špricanje, ki so ga izvedli. V drugem razredu pa je bila situacija takšna, da je ravno tovrstno predvideno skupinsko špricanje razred razdelilo na dvoje, saj se nekateri niso držali skupnega dogovora.
Izvedli smo tudi anketo v četrtem letniku. Odkrili smo, da so se dijaki največkrat odločili za pobeg iz šole v tretjem letniku. V prihodnje pa ne nameravajo veliko špricati, najverjetneje zato, ker jih čaka matura, na katero se je potrebno krepko pripraviti. Vzrok špricanja je najpogosteje zdolgočasenost, sončno vreme in ustno ter pisno preverjanje znanja.
Zanimalo nas je še, ali nam lahko pripišejo, kaj med špricanjem počnejo. Dobili smo nekaj zanimivih odgovorov (vsa so bila anonimna):
‘Najraje špricam po malici, kadar je sonce, ker se mi ne da nazaj v šolo, pisat in poslušat kar lahko preberem v učbeniku.’
‘S kolegi gremo na cigaret, da se malo sprostimo in potem gre naprej lažje.’
‘Nekajkrat sem špricala, saj bi drugače bila vprašana, ker so špricali tudi tisti, ki so bili na vrsti za spraševanje. Ker nisem bila pripravljena sem šla raje špricat.’
Nekaj manj kot polovica vprašanih v anketi je odgovorila, da se med špricamjem počutijo ‘kul’. Morda je tako, zaradi občutka svobode ali uporniškega dejanja, celo nekako odraslega, ker so se zanj odločili sami. Koliko jim bo to dejanje koristilo ali škodilo pa je spet odvisno od njih.
Patricija Čamernik
