Ob največjem krščanskem prazniku, ko kristjani praznujejo vstajenje Jezusa Kristusa, sta velikonočni poslanici vernikom posredovala tudi upokojeni celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek ter upravitelj celjske škofije Rok Metličar.
msgr. Stanislav Lipovšek, upokojeni celjski škof:
Letošnji velikonočni prazniki so res nekaj posebnega. Še nikoli nismo doživeli, da bi Veliko noč obhajali pri zaprtih cerkvah. Koronavirus nam je prekrižal vse načrte. Je pa res, da je kljub vsem oviram, ostalo nekaj prazničnega. Po vseh cerkvah se obhaja velikonočno bogoslužje, seveda, pri zaprtih vrastih, brez udeležbe vernikov. In prav tu je nekaj zanimivega. Evangelist Janez, ki v svojem evangeliju skrbno popisuje dogodke prve Velike noči v Jeruzalemu, pravi, da so se Jezusovi učenci iz strahu pred Judi zbrali pri zaklenjenih vratih in čakali, kaj bo. In kako so bili presenečeni, ko je pri zaklenjenih vratih mednje stopil Kristus, Vstali Gospod, z velikonočnim pozdravom :«Mir vam bodi«(Jn 20,19). In prav to se dogaja v teh dneh po naših cerkvah in tudi po naših domovih, družinah, po bolnišnicah, domovih za starejše in drugod. Verniki in vsi ljudje , ki v srcu dobro mislijo in spoštujejo narodna duhovna izročila, se v teh dneh zbiramo k obhajanju velikonočne skrivnosti, še posebej, ko skupaj molimo in po medijih spremljamo prenos bogoslužja. Dom ali družina resnično postaja »domača Cerkev« posebej takrat, ko smo po domače blagoslovili zelenje in cvetje na Cvetno nedeljo, blagoslovili velikonočna jedila in jih bomo v družinskem okolju tudi skupaj uživali. Tu se nam na poseben način pridružuje Kristus, Vstali Gospod.
Moje velikonočno voščilo je zato velika želja, da bi povsod ustvarjali to velikonočno razpoloženje in bi naša velikonočna vera objemala vse ljudi, še posebej najbolj ranljive in pomoči potrebne. Potem bomo kljub vsem problemom in tegobam sedanjega časa gradili varno in kolikor je mogoče srečno sedanjost in svetlo prihodnost, ki jo ožarja luč Vstalega Kristusa. Vstopimo v to luč, za vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!
Rok Metličar, upravitelj celjske škofije:
Naj vam misli velikonočne poslanice izrazim v tem jutru, ko me obseva še lunin sij, v družbi jutranjega prepevanja ptic, ki jih vsakodnevno poslušam v času, ko se rojeva dan in svetloba zmaguje nad temo. Vrata cerkva so zaklenjena in hrepenenja tistih, ki bi želeli stopiti skoznje, skuša prepričati spoznanje, da je osamitev še kako potrebna razumska odločitev za zajezitev nevarnega virusa. Zaprta vrata svetišč doživljam kot zapečaten Jezusov grob, in jutranjo skrb žena, kdo jim bo odvalil tisti kamen, da bi lahko opravile še zadnje ljubeče dejanje mrtvemu telesu ljubljenega Učitelja, ko se je Njegova pot tako strašno zaključila.
Jezus nam daje priložnost, da ga prepoznamo.
Pri mašni prošnji po obhajilu smo na cvetno nedeljo molili:
»Zaradi smrti svojega Sina si nam dal upanje v to, kar verujemo. Po njegovem vstajenju naj tudi dospemo do tega, kar upamo.«
Letošnji postni čas sta zaznamovali med seboj neprimerljivi situaciji: obdobje karantene, zaradi smrtonosnega virusa, in že skoraj dve leti trajajoče pričakovanje novega škofa v Celju.
A obema je skupno eno in to je UPANJE.
Upanje kot prošnja, da bi imeli moč vzdražiti v teh težkih časih, v katerih smo se znašli v obdobju pandemije, hkrati pa kot zaupanje, da imamo voljo ter moč solidarnosti do tistih, ki so najranljivejši med nami in jim zmoremo služiti.
Papež Frančišek je v teh dneh dejal, da nas je Bog odrešil s tem, da nam služi. Navadno mislimo, da mi služimo Bogu. Ne. On je tisti, ki nam služi zastonj, ker nas je prvi ljubil.
Težko je ljubiti, ne da bi bili ljubljeni. In še težje je služiti, če ne pustimo, da nam služi Bog. V življenjskih nevarnostih na morju, so ladje opremljene s sidrom, ki simbolično ponazarja upanje, tako kot velikonočna sveča, ki nas vsako leto, s svojim plamenom, na večer velike sobote vabi:
»Veseli se tudi vsa zemlja, ožarjena s takim sijajem, in osvetljena od bleska večnega Kralja naj začuti, da je tema z vesoljnega sveta pregnana«.
To svečo, ob še nekaterih drugih simbolih, krasi tudi pet »Kristusovih ran« (ki so jih, poleg bičanja, z žeblji in s sulico povzročili vojaki na Jezusovem telesu). Po teh velikonočnih ranah so ga prepoznali izbrani, da je res vstal od mrtvih. Zato so te rane, ob vzhajajočem soncu velikonočnega jutra, še posebej nazorna govorica vsakega upanja. Letošnje rane bodo na nekaterih velikonočnih svečah v obliki povečave korona virusa SARS-CoV-2.
S to simboliko želim še posebej nagovoriti vse, ki se nesebično razdajate v trenutkih preizkušenj tega časa. Z nesebičnim lajšanjem tegob vseh oblik, ki jih povzroča pandemija, ste prepoznavni v Jezusovem vstajenjskem sporočilu o premagani smrti.
Če tudi so letošnji dnevi velike noči še tako drugačni, naj bodo prežarjeni z upanjem, da vas po svojih ranah varuje in ohranja Kristus Gospod. V mislih sem še posebej z vami, ki ste na bolniških posteljah, z medicinskim osebjem in še posebej z vami, ki vas je zaukazana izolacija pahnila v popolno osamo. Naj vse prežarja vstajenjska moč upanja v zmago nad smrtjo in naj vas razsvetljuje plamen velikonočne luči. Tudi v teh razmerah je razlog za veselje. Tega notranjega, velikonočnega in upanja polnega veselja vam želim v vsej polnosti.
