Danes obeležujemo svetovni dan Zemlje. Glavna tema letošnjega dneva Zemlje so podnebni ukrepi, nasplošno pa se na ta dan po svetu z različnimi dogodki, letos predvsem virtualnimi, ozavešča in opominja na varovanja okolja na planetu, ki trenutno predstavlja naše edino domovanje.
Žal pa ob glasnih zahtevah po varovanju okolja, ko se praviloma sklicujemo zgolj na brezbrižnost največjih globalnih onesnaževalcev, prepogosto pozabljamo na odgovornost, ki se začne pri nas samih in v naših “mikro” okoljih.
Zgodbam lastne brezbrižnosti do okolja smo na žalost vse pogosteje priča tudi v Celju. Eno izmed njih je ob današnjem dnevu Zemlje delila tudi ravnateljica OŠ Lava Marijana Kolenko, ki zadnje čase opaža čedalje več težko razumljivih dejanj, ki se dogajajo v našem mestu. Pismo, k pisanju katerega jo je spodbudilo tudi nedavno uničevanje učilnice na prostem, objavljamo spodaj.
Dan zemlje, ki bo letos zelo drugačen od preteklih let, saj se odvija v času koronavirusa in mu le – ta jemlje vso pozornost, si pa zagotovo tudi planet Zemlja zasluži nekaj pozornosti, saj se nam pred očmi vsakodnevno kažejo posledice mačehovskega ravnanja ljudi z okoljem. K zapisu me je nagovorilo vsakodnevno uničevanje našega skupnega lepo urejenega okolja in sem si v zadnjih mesecih večkrat zastavila vprašanje, le kaj je narobe z nami in našo družbo.
Ali bolje, sleherni začetek novega delovnega tedna si takorekoč zastavim to temeljno vprašanje. Zakaj? Ker me vedno znova šokira spoznanje, da nas obdajajo »uničevalci« skupne lastnine, skupnega dobrega, ki ne spoštujejo v prvi vrsti sebe kot osebe, v nadaljevanju ne spoštujejo svojih staršev, ki so jih vzgojili /slabo pripravili/ za življenje v odrasli dobi. Vznemirja me spoznanje, da smo kot družba pri postavljanju odgovornosti pred slehernega državljana – otroke, mladostnike, mlade odrasle, srednjo generacijo, ki je že leta zaposlena ter tudi starejše ljudi – pogrnili na temeljnem izpitu. Izpitu, ki se mu reče družbena odgovornost.
Sprašujem se, kaj navede mladega odraslega človeka, da kadi v učilnici na prostem, odvrže ogorek na tla, za sabo pusti plastenko od pijače, embalažo od spraznjenih vrečk čipsa in ostalih nezdravih jedi ter na mizi, kjer otroci v šoli pišejo, zakuri pločevinko od piva….in kamor sedajo otroci k pouku in so priča razdejanemu stanju.
Ob videnem se vprašam, kako je možno, da starši ne vedo, kje v času »karantene« hodijo njihovi otroci, mladostniki. Zakaj nihče od teh ne spoštuje »naročila države«, da kot državljani naredimo vse, da bomo ohranili lastno zdravje, zdravje ljudi, ki nas obkrožajo, da se obnašamo odgovorno do sebe in drugih. Odgovorno tudi zaradi finančnih posledic, saj naše zdravstvo tudi stane /naš skupni davkoplačevalski denar, ki ga vsi, ki redno delamo, tudi mesečno odvajamo – verjeli ali ne – za skupno dobro – za zdravstvo, šolstvo, socialo…/ In skupno dobro nas zavezuje, da se ne izpostavljamo nevarnostim, da se potrudimo kolikor toliko zdravo živeti in s tem ne izzivamo zdravstvenega stanja, da ne izzivamo poškodb in da ne uničujemo skupne lastnine.
In vedno znova se sprašujem, kaj dela te ljudi tako zelo jezne? Na koga so jezni? Komu dajejo s svojimi neodraslimi početji sporočilo? Kot ravnateljica si ga vedno znova prevedem v naslednje: zagotovo so jezni, ker jih ne starši ne šola nista naučila spoštovanja do ljudi in stvari. Jezni so lahko zato, ker niso osebnostno izgrajeni, ker morda niso uspešni, ker živijo v svetu svojega »ega«, ker jim primanjkuje čuječnosti in empatije, ker….veliko prevodov si lahko naredimo. A nihče nima opravičila za ta neodgovorna dejanja. Ne otroci, ne mladostniki in ne odrasli.
Pišem pod močnim vtisom, videnega po velikonočnih praznikih, ko so v naši zelo lepo urejeni »učilnici na prostem« kurili pločevinke, za seboj pustili pravo razdejanje, predvsem pa pustili veliko materialno škodo, ki bo potrebovala za odpravo naš skupni javni denar. In to v učilnici na prostem, ki jo imamo zavarovano po vseh pravilih v času koronavirusa, ko se ne smemo družiti, ko se ne zadržujemo na javnih površinah.
In ne morem mimo dejstva, da smo kot družba neuspešni na področju vzgoje – priprave mladih na samostojno in odgovorno življenje. Ne kot šola, temveč kot družinska in družbena skupnost. In ob dnevu zemlje je čas za te razmisleke. Ne samo za lepe besede, kako radi imamo naš planet, kako ga je treba varovati, hkrati pa smo vsak dan priča neodgovornemu početju številnih posameznikov, ki uničujejo naše skupno urejeno okolje. Mnogo opominov smo dobili v zadnjem času in le srčno upam, da se bomo »streznili«.
Fotografije uničevanja učilnice na prostem:
