V založbi Hiše kulture Celje je izšla glasbena kompozicija Mihe Firšta Večna skladba, ki je najdaljša skladba na svetu, saj traja – neskončno.
Večna skladba, ki je nastala v sklopu predstave Komedija o artu, je zapisana s štirimi algoritmi v programskem jeziku Python in glasbeno matriko, kakršne so uporabljali predstavniki druge dunajske šole. Vsak naslednji ton skladbe s pomočjo legende določi naslednja decimalka števila Pi, kar omogoča, da skladba traja neskončno dolgo in nikoli ne razvije ponavljajočih glasbenih vzorcev. V prvi vrsti zasleduje v modernizmu pogosto težnjo k doseganju skrajnih razsežnosti umetniškega izraza, kar ji tudi uspe, saj je od do sedaj najdaljše skladbe, ki jo je napisal John Cage in traja 638 let, daljša za – neskončno.
Obenem pa ima, četudi ne v tradicionalnem pomenu besede, muzikalni potencial. Pred nekaj več kot 150 leti je v Italiji obstajal izraz “Rossinijev delirij”, s katerim so označevali kolektivno ekstazo občinstva ob poslušanju novih Rossinijevih oper, nekaj let kasneje so ženske omedlevale ob srečanju s Chopinom, še 50 let zatem pa je nov balet Igorja Stravinskega zaradi “grozljivih zvokov” na premieri izzval pretep v gledališču. Danes se nam tako intenzivno doživljanje omenjene glasbe zdi naravnost nemogoče, saj neprestano prejemamo toliko najrazličnejših agresivnih dražljajev, da se enostavno ne moremo postavit v zvočno asketsko pozicijo poslušalca leta 1850, ki prej v življenju ni slišal ničesar razen nekaj cerkvenih napevov in vrste podobnozvenečih folklornih viž.
Ta problem naslavlja veliko kompozicij 20. stoletja, ki jih pavšalno označujemo za “grde”, v resnici pa se obupano trudijo dotakniti sodobnega poslušalca. Lahko morda le-tega, danes vajenega, da je v svetu okoli njega vse dostopno takoj in v celoti, prizadane skladba, ki se bo odvijala v neskončnost, in je nikakor ne more povzeti, nadzorovati, užiti v celoti?
Skladbo je mogoče slišati in naročiti na spletnem naslovu http://www.hisakulture
