V Zgodovinskem arhivu Celje potrebi po zavedanju, ohranjanju in tudi poustvarjanju vsebin, ki jih v sodobni čas nosi arhivsko gradivo, posvečajo veliko pozornosti. V fokus obravnav so v zadnjih letih stkali že veliko vsebin, ki temeljijo bodisi na raznolikih tematskih ali kronološko utemeljenih izhodiščih, projekt Memento mori: Smrt in odnos do nje v arhivskem gradivu pa je glede na osredinjenje teme zagotovo poseben izziv. Lotiti se obravnave smrti skozi arhivsko gradivo je gotovo pogumno dejanje, saj se izbor tem namreč v institucijah, ki želijo javnosti približati vrednotenje materialnih ostankov preteklosti, v prvi meri trendovsko vselej zelo izrazito osredotoča na teme, ki zbujajo pozitivne asociacije, so atraktivne, kličejo po nostalgiji in prijetnih občutjih. Obravnavana tema zagotovo ni taka.
Mrakobni jesenski čas skupaj z dnevom spomina na mrtve je kar primeren čas za premislek o življenju in smrti in – zakaj pa ne, tudi za sprehod med arhivskimi dokumenti na to temo.
Družba, v kateri živimo, namreč slavi rojstvo, življenje tukaj in zdaj, s čemer je diametralno različna od družbe izpred 300, 400 ali 500 let. Če je za prednike pred stoletji veljalo, da je tuzemsko bivanje, ki se je začelo s spočetjem oziroma rojstvom, le bežna, večinoma s trpljenjem, skušnjavami in grešnostjo zaznamovana prehodna etapa, ki vodi v brezčasje večne sreče (ali večne pogube – odvisno od ravnanja vsakega posameznika), smo danes prepričani v enkratnost in neponovljivost vsakega posameznika, katerega prihod na svet oziroma njegove obletnice izdatno slavimo, smrt pa odrivamo v sfero intime, običajno omejene na najožji krog bližnjih, in jo podimo iz svojih bivališč v tuje, hladne in brezosebne ustanove. Kljub naštetemu pa smrt še vedno (in za vedno?) ostaja zapisana v naplavinah časa – v številnih dokumentih, ki spremljajo in dokumentirajo naše življenje.
Na razstavi in v katalogu, ki ga je pripravil dr. Aleksander Žižek, spoznamo odnos naših prednikov do smrti in umiranja, kot se zrcali v raznovrstnem arhivskem gradivu – v darovnicah, s katerimi so si posamezniki gladili pot v nebesa, v oporokah, v katerih so umirajoči delili svoje premoženje, a tudi razkrili marsikatero trpko podrobnost iz svojega življenja. Seznanimo se z odnosom družbe do umiranja, pogrebov in pokopališč, ki so v celjskem primeru odslikavala poleg verskih tudi nacionalne razlike, spremljamo spremembe, ki so se v zgodovini dogajale ob slovesu od pomembnih članov družbe ter si ogledamo bogat nabor dokumentov, ki spremljajo posameznikov odhod s tega sveta.
Predstavljeno gradivo v galeriji nakazuje drobce, ki so izhodišče zgodovinski interpretaciji, pri čemer so nekaj malega gradiva na spletni strani ZAC izpostavili že poprej skozi rubriko Iz hiše pisanih spominov, in sicer: Oporoka Janeza Sušca (1820), Obračun pogrebnih stroškov Josefa Bračiča (1908) in Zakulisje pogreba Ivana Kovačiča Efenke (1963).
Skratka, smrt v arhivskem gradivu ne nastopa samo v (mrliških) matičnih knjigah – kakor življenje sámo se tihotapi v pisne preostanke vseh por družbe, v vse družbene strukture, povezuje svet živih in precej številčnejši svet mrtvih ter gradi mostove generacij, civilizacij, režimov in kultur.
Ob razstavi je izšel bogato ilustriran katalog na 80 straneh. Razstava bo na ogled od 30. oktobra 2020 do 30. maja 2021. Vstop je brezplačen.
V času strožjih ukrepov vsled preprečevanja širjenja bolezni covid-19 bo razstava na ogled v času uradnih samo za individualne obiskovalce.
vir zapisa: Zgodovinski arhiv Celje
