Kljub neustavnosti v Zakonu o nalezljivih boleznih zaščitni ukrepi še vedno veljajo

Avatar photo
Rok Čakš
Aktualno,

Ustavno sodišče je na pobudo več državljanov razsodilo, da sta 2. in 3. točka 1. odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, ki pooblašča vlado, da prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje, v neskladju z ustavo.

Posledično so z ustavo neskladni tudi vladni odloki z zaščitnimi ukrepi, sprejeti na tej podlagi, kot so prepoved prehajanja regijskih in občinskih mej, prepoved zbiranja in omejitev gibanja v nočnem času.

Po prepričanju večine petih ustavnih sodnikov namreč zakon vladi pušča preveč proste roke pri odločanju o omejevanju pravic posameznikov.

Zakon o nalezljivih boleznih z, kot so zdaj ugotovili sodniki, neustavnimi členi, je sicer sprejela še Drnovškova vlada leta 1995, sedanja vlada pa ga je novelirala septembra lani.

Parlament ima zdaj dva meseca časa, da neustavnost odpravi, do takrat pa obstoječi predpisi vseeno veljajo, saj bi nevarovanje zdravja in življenja ljudi pomenilo še hujšo protiustavnost. gmm

Epidemija novega koronavirusa je očitno prvi primer po šestnajstih letih, ki je v ustavno preverbo poslal Zakon o nalezljivih boleznih, sprejet še v času Drnovškove vlade leta 1995.

Pet ustavnih sodnikov je zdaj presodilo, da zakon, pod katerega je podpisan tedanji predsednik državnega zbora Jožef Školč, v 39. členu neustaven. Ustavni sodniki so zapisali, da je zakonodajalec vladi prepustil bistveno preširoko polje proste presoje pri odločanju o ukrepih iz 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB.

Ustavni sodniki: “Zakonodajalec – ob vsebinsko praznih navodilih glede prostorske zamejitve ukrepov ter brez določitve načinov (vrst) ukrepanja, meril o dopustnem trajanju ukrepov, dolžnosti posvetovanja in sodelovanja s stroko ter ustreznega obveščanja javnosti – Vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev, s katerimi se (tudi zelo intenzivno) posega v svobodo gibanja (lahko tudi vseh) prebivalcev na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako ji prepušča, da v celotnem obdobju nevarnosti širjenja nalezljive bolezni prosto presoja, v katerih primerih, za koliko časa in na kako velikem območju države bo prepovedala zbiranje ljudi na javnih mestih, na katerih obstaja po oceni Vlade povečana nevarnost širjenja nalezljive bolezni. Zapoveduje ji le, da mora pred uvedbo ukrepov presoditi, ali vnosa ali razširitve nalezljive bolezni ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi po ZNB.”

Tako je presodilo pet ustavnih sodnikov proti trem. Posledično so po odločitvi sodišča neustavni tudi epidemiološki vladni odloki, ki so bili sprejeti na tej podlagi.

Ustavno sodišče je še zapisalo, da ima ugotovitev neskladnosti učinek razveljavitve. Kar pomeni, da zaključenih prekrškovnih postopkov ni več mogoče odpreti, zato plačanih glob za te prekrške ljudje ne bodo dobili povrnjenih.

Parlament ima dva meseca časa, da neskladje odpravi. Do odprave neskladja pa se ustavno sporne določbe zakona o nalezljivih boleznih uporabljajo še naprej. Ustavni sodniki namreč želijo zavarovati zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bili zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogroženi. Tako je namreč preprečen nastanek še hujšega protiustavnega stanja.

V zvezi s tem se je na Twitterju odzval tudi notranji minister Aleš Hojs:

Ustavni sodniki: “Državna oblast ima torej po Ustavi dolžnost, da v primeru pojava nalezljive bolezni ustrezno zavaruje zdravje in življenje ljudi; če je to potrebno, tudi tako, da omeji svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja. Vendar pa mora ob tem upoštevati, da morajo biti te omejitve v temelju določene že v zakonu, morebitno pooblastilo izvršilni oblasti za podrobnejše urejanje teh omejitev pa mora biti dovolj določno.

“Zakonodajalec v 39. člen ZNB tudi ni vgradil kakšnih drugih varoval, s katerimi bi lahko omejil prosto presojo Vlade, kot je dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko. Upoštevati je namreč treba, da odločitve, ki jih ZNB v 2. in 3. točki prvega odstavka 39. člena prepušča Vladi, ne sodijo zgolj na področje politične presoje, temveč tudi na področje medicinske, epidemiološke, psihološke, sociološke in drugih strok.”

Odklonilna ločena mnenja: zakon je ustvarjen za človeka in ne človek zaradi zakona

Z zgornjo argumentacijo in sklepi večine se niso strinjali sodniki dr. Rajko Knez, dr. Dunja Jadek Pensa in Marko Šorli. Slednja sta podala tudi delno odklonilni ločeni mnenji.

Ustavno sodišče je točke 1, 2, 3, 6 in 7 sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Jadek Pensa ter sodnika Knez in Šorli. Točke 4, 5, 8, 9 in 10 izreka je sprejelo soglasno. V slednjih točkah je ustavno sodišče soglasno zavrglo nekatere druge pobude, denimo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o obvezni namestitvi razpršilnikov za razkuževanje rok v večstanovanjskih stavbah in Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Odredbe o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2.

Delno pritrdilno in delno odklonilno mnenje sta podala sodnika dr. Dunja Jadek Pensa in Marko Šorli.

Dr. Jadek Pensa je med drugim izrazila prepričanje, da večina ustavnih sodnikov na zakonodajalca naslavlja zahteve, ki niso realne. “Na primer, ob zahtevi, da zakonodajalec »dovolj natančno opredeli dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja in pravice do zbiranja in združevanja,« ne obrazloži, s katero raziskovalno metodo naj se zakonodajalec pri neznani nalezljivi bolezni dokoplje do spoznanj o lastnostih te bolezni, njenih nevarnostih za življenje in zdravje ljudi, njenem širjenju in možnostih njenega zdravljenja, ki mu bodo omogočile izpolnitev navedenih kriterijev iz zahteve.”

Marko Šorli pa je posebej poudaril (prezrto) izhodišče, da je zakon ustvarjen za človeka in ne človek zaradi zakona.

Po njegovem večina sodnikov pri presoji ni v zadostni meri upoštevala, da je bila pred izbruhom epidemije bolezen Covid-19 praktično neznana in da ni bilo mogoče
predvideti ustreznega načina preprečevanja njenega širjenja.

“Odloki Vlade, ki so predmet ocene ustavnosti in zakonitosti v tej zadevi, so bili sprejeti v prvih mesecih epidemije. V tem času Državni zbor, tudi če bi strokovna spoznanja o bolezni bila na razpolago, ne bi mogel izvesti postopka za spremembo zakona, oziroma bi čakanje z ukrepanjem na spremembo zakona zanesljivo terjalo več življenj, kot jih je sicer,” piše Šorli.

Po njegovem prepričanju je logika odločanja večine odrinila kakršnokoli vrednostno vprašanje oziroma se izogne vrednostni opredelitvi položaja, v katerem je prišlo do trka med najvišje varovano ustavno pravico – človekovim življenjem ter človekovim zdravjem na eni strani in svobodo gibanja ter združevanja na drugi strani. Načelo legalitete je bilo postavljeno kot vrhovni princip, ki izključuje kakršnokoli vrednostno opredelitev.

“Uporabljena interpretacija načela legalitete je sicer formalno logična in daje vtis objektivnosti, vendar pa spregleda, da ni namen pravil, da si podrejajo človeka, za katerega v resnici gre. Izhodišče interpretacije bi moralo biti, da naj pravila služijo človeku,” zaključuje ustavni sodnik Marko Šorli.