Mineva 80 let enega največjih nacističnih vojnih zločinov, ki se je zgodil pri nas, ko so Nemci otroke avgusta leta 1942 za teden dni zaprli v prostore I. osnovne šole v Celju, jih na silo ločili od mater, nato pa odpeljali v različna avstrijska in nemška taborišča, da bi jih prevzgojili in ponemčili. Mnogi svojih mater in očetov niso nikoli več videli, ob prihodu v domovino pa so našli oropane in požgane domove.
Ob 80-letnici te tragične zgodbe je v stari telovadnici I. osnovne šole v Celju društvo Taboriščnikov–ukradenih otrok organiziralo tradicionalno srečanje, na katerem so obujali trpke spomine.
Na slovesnosti ob 80-letnici tega nacističnega zločina sta prisostvovala tudi Haym Henry Heyder, ki je bil kot petmesečni Vili Goručan ukraden avgusta 1942 v Celju, ki se prireditve zaradi bolezni ni mogel udeležiti in je zbrane nagovoril preko video posnetka, ter Ingrid von Oelhafen, ki je bila ukradena kot devetmesečna deklica Erika Matko in se je v Slovenijo vrnila že četrtič.
Oba sta bila otroka Lebensborna, kar pomeni, da sta bila kot rasno ustrezna dojenčka vključena v tajni Himmlerjev program za razširitev arijske rase in sta bila oddana v rejo nemškim družinam. Nobeden od njiju po vojni ni bil najden in vrnjen v domovino, oba sta ostala na tujih tleh.
Prireditev je bila vključena v kontekst nastajanja dokumentarnega filma avtoric Maje Weiss in Nataše Konc Lorenzutti z naslovom »Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna«, v produkciji Bela filma. V programu prireditve so sodelovali predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok dr. Janez Žmavc, direktor MnZC dr. Tonček Kregar, Nataša Konc Lorenzutti, Lucija Lorenzutti, Veronika Lorenzutti, Kristian Koželj, Kvintet učiteljev Gimnazije Celje Center ter filmska ekipa projekta »Zajeti v izviru«.
Ukradeni otroci
… Nacistično nasilje pa se ni omejilo le na posameznike, temveč je prizadelo tudi njihove družine. Himmlerjeva navodila o ravnanju z uporniki in njihovimi svojci so okupacijske oblasti na čelu z Gestapom najdosledneje izvršile poleti 1942, v času protipartizanske ofenzive in množičnega streljanja talcev.
V dotlej najobsežnejši akciji je bilo v začetku avgusta 1942 aretiranih in v eno osnovnih šol v Celju pripeljanih skoraj 1300 članov družin partizanov in ustreljenih talcev, kmalu pa je sledil še drugi val aretacij. V obeh primerih so aretirane ločili po spolu oz. starosti.
Odrasle moške in ženske so odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer jih je večina še isto leto umrla, starejše od 55 let pa v taborišče Buch oz. Baumgarten na Bavarskem. Približno 600 otrok in mladostnikov, mlajših od 18 let, so nacisti nasilno ločili od mater in ostalih svojcev ter jim namenili drugačno usodo. Poznamo jih pod imenom UKRADENI OTROCI.
Otroke so avgusta 1942 iz Celja v dveh transportih odpeljali v prehodno taborišče Volksdeutsche Mittelstelle v Frohnleiten pri Gradcu, kjer so jih ocenili in razvrstili po rasnih kriterijih.
Septembra so jih po abecednem razporedu premestili v posebna mladinska taborišča po vsem rajhu, kjer so se jim pridružili tudi posamezni kasneje odvzeti in pripeljani slovenski otroci. Tam so jih z militantno prevzgojo skušali ponemčiti in odvrniti od vsega, kar bi jih spominjalo na dom in izvor. Pogosto so bili izpostavljeni pomanjkanju hrane, mrazu in bolezenskim epidemijam ter trdemu delu za potrebe vojaške industrije.
Starejši otroci so kljub temu ohranjali svojo identiteto in narodno zavest, tolažili in skrbeli za mlajše, stisko pa blažili tudi s skrivnim pisanjem dnevnikov, spominskih knjig ali cenzuriranim dopisovanjem z znanci iz domovine. Kasneje so otroke premeščali iz enega taborišča v drugega, pri čemer so jih ločevali glede na starost in spol.
Nekatere so občasno smeli obiskati sorodniki, le redki pa so bili izpuščeni ali poslani k tistim preživelim materam, ki so jih iz Auschwitza premestili v druga, blažja taborišča.
V skladu z nacističnimi rasnimi teorijami bi otroci slovanskih upornikov, ki ustrezajo rasnim merilom, ob uspešni prevzgoji lahko zrasli v »polnovredne« člane nemške narodneskupnosti. Pri tem se je računalo predvsem na majhne otroke, katerih spomin na domače okolje in starše je bil še zelo šibak. Dojenčke in otroke do tretjega leta starosti so zato iz Frohnleitna odpeljali najprej v Mainburg, nato pa v razne zavode nacistične »demografske« organizacije Lebensborn, kjer so mnogim spremenili identiteto in jih dali v posvojitev nemškim družinam.
Večina ukradenih otrok je v taboriščih ostala vse do njihove osvoboditve ob koncu vojne. Iz zbirnih centrov so se med junijem in oktobrom 1945 z organiziranimi transporti vračali v domovino. (vir: Zloženka Ukradeni otroci, ki jo je izdal Muzej novejše zgodovine Celje)
foto: MnZC
