Vse do predzadnjega dne tega leta je v celjski galeriji Račka na Gosposki ulici na ogled skupinska razstava erotične ilustracije. To je tretja izvedba projekta Velvet – hiša erotične ilustracije.
Velvet 3 oz. poslovenjeno tretji žamet si za osnovno izhodišče jemlje široko tematsko polje erotike v navezavi na odnos(e) do telesa in telesnega, v okviru skupinske razstave pa ga z naborom raznolikih vizualnih jezikov raziskuje 17 ilustratork in ilustratorjev iz vse Slovenije. To so: Maksim Azarkevič, Ana Baraga, Mitja Bokun, Ana Brezovec, Milanka Fabjančič, Peter Ferlan, Maja Gorjup, Nina Kavzar, Dejan Kralj, Manca Krošelj, Nea Likar, Hana Nekrep, Maja Poljanc, Meta Šolar, Bori Zupančič, Sara Žičkar in Jernej Žumer.
Današnji materialni svet spodbuja materializacijo telesa, kar ga preobraža v predmet, v nekaj odtujenega od nas samih. Avtorji so si zadali, nalogo, da z ilustracijo prikažejo, da je erotika nekaj, s čimer ta proces zavrnemo, se ponovno opolnomočimo v lastnem bistvu in bitju.
Anja Radaljac se je v spremni besedi razstave razpisala o problematiki normatizacije telesa na eni strani in na drugi po potrebi po čuječem sobivanju s telesi in telesnostjo) drugih.
Vodja projekta, ki je prvo izvedbo doživel leta 2017, drugo pa prejšnje leto, Celjanka, Nea Likar, nam je v pogovoru zaupala, da je zadovoljna s širitvijo projekta, kar ji daje optimizem tudi za naprej. Na prvi razstavi so z ilustracijami sodelovale samo avtorice. Tokrat sodeluje tudi pol ducata avtorjev. Tudi sicer opaža, da imajo moški lahko pri tovrstni tematiki določene zadržke ali prepričanja, kar pa se je vendarle začelo tudi rahljati.
Izpostavila je tudi poudarek, da javnost nekako prezre ilustracijo, čeprav se ta veliko pojavlja v našem vizualnem okolju. “Še težje pa je vse skupaj dati v takšen tematski okvir,” dodaja Likar.
Datum odprtja razstave je nehote povzročil tudi nekaj zmede, ker so nekateri njihovo aktivnost pomešali z ljubljanskim sejmom erotike, ki se je dogajal pred dvema tednoma. Na sami otvoritvi se je skozi galerijske prostore sprehodilo okoli 200 ljudi, kar je največji obisk doslej, zelo lepo zanimanje pa vlada tudi v času uradnih ur, ki so med četrtkom in nedeljo med 16. in 19. uro.
“Zelo sem vesela, da so ljudje tako posvojili razstavo,” je dejala Likar, profesionalka na področju ilustracije, ki je postavitev del izvedla skupaj s kustosinjo pri Centru sodobnih umetnosti, Majo Antončič.
Vodeni ogledi po razstavi bodo 1., 8. in 15. decembra med 17. in 19. uro ter 10. in 12. decembra med 10. in 12. uro.
10. decembra bo med 10. in 12. uro ter med 16. in 19. uro v Rački še sejem ilustracij in ilustriranih produktov. Na njem bo moč dobiti tudi koledar erotičnih ilustracij, ki je nastal izpod rok naše sogovornice.
Preberite si tudi celotno spremno besedo k razstavi
Izraščajoč iz nekaj širših krovnih tematik – odnos do lastnega telesa, spolna identiteta in različne spolne prakse, lepotni ideali skozi čas, ideologija »body positivity«, raznolikost teles ter znanost vs. poseganje v telo – se razstavljena dela sprašujejo o tem, kako se vzpostavlja normativnost teles ter kaj se spričo normatizacije s telesi dogaja v zasebni in javni sferi. Normatizacija pri tem lahko poteka po liniji spolne identitete, z določanjem teles kot ženskih in moških ali po liniji zaželenih lastnosti telesa, kot so barva kože, velikost, oblika, barva oči, las …; kot orodje normatizacije se pri tem lahko pojavlja estetska kirurgija, ki naravne telesne procese in raznolikost teles tudi dobesedno odreže/razreže, ali pa medicinski, klinični postopki, ki interspolna telesa napravljajo spolno normativna.
Da je normatizacija telesa oblika ugrabitve telesne avtonomije, individualnosti in subjektivnosti, posredno nakazuje tudi tematika ponovne prisvojitve (lastnega/ženskega/nebinarnega) telesa, ki se pojavlja v razstavljenih delih; da bi telo lahko postalo (ponovno?) udobno, da bi lahko bilo »srečno« telo, si ga moramo najprej prilastiti in ga odpeti od normatizacije, polastitve in rutinirane, vsesplošne seksualizacije. Ta proces lahko poteka skozi konceptualizacijo lastnega telesa onkraj spolnih binarnosti, z odvezovanjem od konstruktov moškega in ženskega družbenega spola, lahko pa se poraja tudi z iskanjem izpodrinjenih – izruvanih, odtujenih – vednosti, kakršno je na primer poganstvo ali povezovanje z različnimi oblikami čarovništva (kamor lahko, med drugim, umestimo tudi branje tarota), skozi katero se žensko (ali nebinarno) telo predrugači v stiku s tradicijami in vednostmi, ki so ga historično aktivno, plastično, oblikovale in iz katerih lahko črpa moč, opolnomočenje, navdih in upor. S podobnega mesta vznika potreba po sočutju in ljubezni do lastnega telesa, po negovanju z ljubeznijo, ki odplakuje odtujenost, gnev in sram, ki nastajajo kot proces normatizacije, prisvojitve in množične seksualizacije teles, ter daje telesu možnost, da najde stik samo s seboj, da obstaja v povezanosti in čuječnosti s samim seboj.
Šele tako lahko telo začenja postajati domovanje – udobno, srečno domovanje – posameznici_ku, obenem pa tudi začne na osvobojen način ponujati prostor doma tudi drugi_emu, s komer prihaja v stik; šele po ponovni prisvojitvi, vzpostavitvi vezi z lastnim historičnim ozadjem, negovanju in udomačitvi lastnega telesa in v lastnem telesu lahko začnemo predrugačevati tudi odnos z drugim, telesnost kot način sobivanja z drugo_im. V tem kontekstu se lahko začne erotičnost kazati tudi kot stvar drobnih, intimnih gest, pornografizacija družbe pa se začne vidneje odcepljati od erotičnega – razvidneje postane, kako se spajata pornografija in voajerizem, proti erotičnemu, v katerem umanjka moment vsiljenosti, nepovabljenosti in telesnost postane način izraza, svobodnega sobivanja v intimnem stiku, raziskovanja in raznolikih izrazov.
V tem smislu lahko Velvet 3 zaokroženo razumemo kot poskus prisvojitve in razumevanja, udomačitve lastnega telesa tudi zaradi – ne pa samo zaradi! – potenciala odprtega, radovednega in čuječnega sobivanja s telesi (in telesnostjo) drugih.
B.R.; foto: Andreja Martinović in Ana Straže
