Pisal se je 6. oktober 2014, dan po takratnih lokalnih volitvah, ko je na severnem robu širšega središča Celja v plamenih končal znameniti Rakušev mlin, ki je sicer dolga leta propadal, obenem pa je bil s svojim opečnatim zidovjem opazna veduta mesta in spomin na njegovo industrijsko dobo.
Objekt je bil zgrajen leta 1903 kot prvi parni mlin v mestu, ki se je izkazal za dobro naložbo zaradi bližine železniške proge in odcepa, ki je iz Celja takrat še vodil na Koroško.
Po za zdaj še neuradnih informacijah se lokaciji obeta oživitev v več pogledih. Mestna občina Celje je namreč našla način, da obudi znamenito stavbo in vanjo umesti vsebine, ki bi v mesto pritegnile ne samo meščane, temveč tudi obiskovalce od blizu in daleč.
V stavbi, in njeni sedaj degradirani okolici, ki bo na zunaj verjetno le malo posnemala predhodnika s tipično industrijsko arhitekturo prehoda med 19. in 20. stoletjem, bodo namreč vzpostavili Center Rakuš 2.0, kar je truetno zgolj delovno ime in ki bo mešanica kulturnega ter medgeneracijskega centra, prav tako pa bo s tem rešeno vprašanje večje koncerte dvorane.
Za gradnjo, ki bi idejno povezovala omenjeni slog izpred stoletja in slovensko usmeritev k uporabi lokalnega in zelenega, naj bi bili v čim večji meri uporabljeni lokalni materiali.
Vsebinsko je iztočnica, da je v Celju je izredno bogato dogajanje, povezano obdelovanjem zgodovine, ki ga udejanjajo različni zavodi in društva, vseeno pa za oblikovanje ponudbe obstaja manevrski prostor.
Nekoč je bilo Celje namreč poznano tudi mesto z živahnim nočnim dogajanjem, ki se je razživelo zlasti po letu 1991. Prav to je ena osnovnih idej novega centra, kjer bi oživili tako artefakte kot tudi dogajanje iz Barflya, Casablance, Escapea, Junglea, Kljuba, Zamorca in drugih tovrstnih dogajališč. Kot dokaz, da za tovrstno dogajanje obstaja interes, služi nedavno dobro sprejeta preobrazba Likovnega salona v plesni klub, kakor tudi prireditev v okviru Pravljičnega mesta, ko je množica na Glavnem trgu »znorela« na glasbo iz ’90. prejšnjega stoletja.
Ker se Celje na zapira v ozke meje in razume, da diha tudi s svojo okolico, bi v novem Rakušu priredili dogodke, povezane z dogajališči iz celjske regije, kot je bil npr. šentjurski B52 ali konjiška Tarantela, ambicije snovalcev pa zrejo tudi preko Trojan, saj bi v takšen prostoru občasno obudili znameniti izolski Gavioli, ambicije pa so tudi mednarodne.
Na ta način bi v mesto pridobili obiskovalce, ki so se nekoč udeleževali razgibanega nočnega življenja, mladi pa bi dobili informacijo, kako so se zabavali njihovi starši oz. stari starši, zagotovo pa bi jih zanimala tudi aktivna udeležba na tovrstnih izkustvenih delavnicah.
Poleg tega bi poleg Rakuša 2.0, ki je lociran na mestu, kjer ne moti okolice, ob nadaljnji rasti projekta zaživele tudi druge lokacije, zlasti Celjska koča s t.i. chill dogodki.
Finance iz več virov
Znani so dobri odnosi vodstva MOC s kulturno ministrico, ki je na dosedanjih delovnih srečanjih zagotovila pomoč ministrstva.
Govori se celo, da bi lahko bil to pilotni projekt na podlagi katerega bi Evropska komisija v naslednji finančni perspektivi razpisala poseben mehanizem, vendar želijo za razliko od nekaterih preteklih praks sedaj stvari preizkusiti in ravno tu se riše velika priložnost za Celje.
Tako bi projekt Rakuš 2.0 v svoji drugi fazi v Celje pripeljal precejšnje število uporabnikov tovrstnega kulturnega turizma.
V luči širokopoteznih dogovarjanj je menda tudi subvencija, ki bi jo prejelo eno od letališč, ki bi skrbelo za lažjo prometno dostopnost Slovenije. V medresorski delovni skupini se nagibajo, če ne bi morda poskusili z mariborskim letališčem, saj se zavedajo, da bi v prihodnje na tem področju ravno Celje in Maribor, ki bi za to priložnost uporabil trženjsko znamko Čagibor, združila moči. Na ta način bi se dvignil bruto družbeni produkt slovenske vzhodne kohezijske regije, ki je v zadnjem času še bolj zaostal za zahodno.
Celje je na marsikaj že sedaj dobro pripravljeno, saj obstaja kup znanja iz preteklosti, prav tako pa so v obstoječih izobraževalnih ustanovah sekundarne in terciarne ravni že sedaj vsebine, ki bi se lahko integrirale v aktivno mesto, kar je tako ali tako eden od stebrov nove celjske politike. Dodatno bi lahko Celje pridobilo še kakšen mednarodni študijski program.
Viseči most ni povsem ovržen
Ideja o visečem mostu, ki bi povezoval Star grad in Miklavški hrib, in ki je tako razdelila celjsko javnost, da je bil to eden glavnih sprožilcev za odhod dolgoletnega župana Bojana Šrota, se zna na poseben način vendarle uresničiti.
Nekdanji župan je sedaj kot mestni svetnik opozarjal, da ne bi bilo dobro zavreči 1,5 milijona sredstev, ki jih je projektu namenila vlada. Novi župan Matija Kovač s svojimi sodelavci po pričakovanju mosta na uvrstil v proračun, a bo morda prišlo do rebalansa, ki ga narekujejo nove okoliščine.
Kot možnost za ohranitev sredstev, ki bi jih bilo sicer težko pridobiti, je po preučitvi pravilnikov zasijala možnost, ki bi povezala tako osnovno idejo kot tudi Rakuš 2.0.
Namesto 505 metrov dolge fizične brvi v tibetanskem slogu bi uporabili tehnologijo, ki se je že pokazala za uspešno in s katero bi ob določenih terminih ustvarjali tridimenzionalno visokoločljivostno projekcijo nad knežjim mestom in bi bila zanesljivo velik magnet za obiskovalce. Podobne zgodbe ponekod po svetu že uspešno izvajajo.
Projekcije bi v nadaljevanju uporabili za prikaz še drugih celjskih zgodb in nenazadnje kot del vrhunske doživljajske izkušnje za obiskovalce Rakuša 2.0. Po prvih izračunih bi za vse skupaj porabili približno polovico predvidenih sredstev, drugo polovico pa bi lahko premaknili k projektu Rakuš 2.0.
