Vsako sredo pri podvozu ob sotočju Hudinje in Voglajne poteka celjski svinjski sejem, kjer prodajalci iz vse Slovenije ponujajo svoje domače dobrote.
Eno izmed sred smo izkoristili za obisk ene od celjskih posebnosti. Parkirišča pred bližnjimi trgovinami so bila kot ponavadi polna, vozila so usmerjali redarji, ki so budnim očesom spremljali tudi križišče pred podhodom. Travnato površino ob cesti so zasedli avtomobili, proti katerim so se kasneje dobre volje vračali obiskovalci svinjskega sejma s polnimi vrečkami ter zaboji sadik in cvetlic.
Ker se sejem zapre že ob 13. uri, je največja gneča prav sredi dopoldneva – med 9. in 10. uro zjutraj, kar še posebej velja ob lepem vremenu.
Celjski svinjski sejem je edini sejem v Sloveniji, kjer se prodajajo živi prašiči – druge živali prodajajo po sejmih, ki imajo drugačne veterinarske zahteve.
Ta, posebej ograjeni del sejmišča, upravlja Konjerejsko društvo Celje.
“Društvo upravlja s celotnim zemljiščem, torej sejmiščem in takoimenovanim zbirnim centrom za živali, in sicer že od leta 1996. Pred tem je bil na tem mestu odpad; z njega smo ob ureditvi sejmišča člani društva odpeljali med 26 in 28 tovornjakov smeti”, pove Andrej Pišek, predsednik KDC.
Še preden je bil na sedanjem sejmišču odpad, se je na istem območju odvijal stari svinjski sejem – “odkar pomnim,” pove Pišek. Pred tem je svinjski (in na sploh živinski oziroma kmečki) sejem potekal na Teharjah pri cerkvi; tam, kjer se danes nahaja krožišče.
Pri KDC strogo spoštujejo higienske, sploh pa veterinarske predpise. V tem zbirnem centru zato prodajajo samo prašiče, saj so veterinarske zahteve za vsako vrsto živali drugačne. Svinje kupujejo stranke iz vse Slovenije, rejci pa so večinoma iz okolice Celja in Kozjanskega.
Med epidemijo kljub uradnemu zaprtju sejmišče ostalo priljubljena točka za prodajo domačih dobrot
Med epidemijo so bili v Konjerejskem društvu zelo pozorni na zagotavljanje varnosti. Zato so sejmišče zaprli celo preden so najstrožji ukrepi stopili v splošno veljavo.
Kljub temu, da je bilo prizorišče med epidemijo zaprto, se je nekaj najbolj pogumnih prodajalcev zbralo pred vhodom na samo sejmišče. “Tukaj imam svoje stranke,” pove ena od prodajalk, ki je v Celje prihajala tudi v času epidemije. “Tam, kjer živim, mojih izdelkov ljudje sploh ne poznajo, saj je konkurenca v tem delu države velika in moramo trg iskati drugje.”
Večina obiskovalcev prihaja na sejem kupovat vse kaj drugega kot prašiče
Na svinjskem sejmu je možno kupiti vse – od suhe robe do domačih pridelkov, sadik cvetlic, dišavnic ter svežega sadja in zelenjave. Najdejo se tudi izdelki domače obrti, domača žganja, kreme, in seveda čebelarski izdelki, kot je domači propolis in vosek. Prodajalci prihajajo iz celotne Slovenije, od Bohinjskega do Pomurja. Med drugim, je povedal Pišek, je možno na sejmu kupiti tudi stare sorte jablan, kot so carjevič, mošanček in bobovec.
Mnogo je tudi oblačil, nekatera celo domače izdelave, ter najrazličnejše tehnike. Siri, klobase in salame s kmetij širom države razstavljeni čakajo, da jih ljubitelji domače hrane odnesejo v svoje hladilnike; del sejemskega utripa pa so seveda tudi degustacije.
Na sejmišču sta tudi dva gostinska objekta. V enem od njiju se lahko obiskovalci le osvežijo s pijačo, v drugem pa se je možno okrepčati tudi s toplimi malicami.
Svinjski sejem je izkušnja. Je prostor izmenjav, vtisov; prostor sproščenosti, kjer se odpirajo možnosti za naključne, a zanimive pogovore s popolnimi tujci.
“Ponudba je res pestra,” je zaključil Andrej Pišek. “Vsi so dobrodošli, da si na sejmu kupijo domača, slovenska živila.”
