Na današnji dan leta 1881 se je v Lovrencu na Pohorju rodil Anton Jehart, duhovnik, popotnik, prevajalec, publicist in teolog. Umrl je 18. marca 1948 v Mariboru.
Anton Jehart je šolanje začel v domačem kraju, nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je leta 1901 maturiral, potem pa se odločil za duhovniški poklic in se vpisal na mariborsko bogoslovje. Že v 3. letniku je bil posvečen v mašnika, nato pa nekaj časa delal kot kaplan v Sv. Juriju pri Celju, ki je danes znan kot Šentjur. Študij je nadaljeval na dunajski univerzi kot član Avguštineja in ga leta 1909 zaključil z doktoratom iz teologije. Kot kaplan je najprej deloval v Starem trgu pri Slovenj Gradcu in v Žalcu, kasneje pa je bil nekaj let nemški pridigar in katehet v Celju. Leta 1911 je objavil zgodovinsko študijo v Voditelju v bogoslovnih vedah z naslovom Zgodovinske črtice o bratovščini presvetega Rešnjega Telesa na slovenskem Štajerskem.
Oktobra 1914 je bil vpoklican v vojsko kot vojni kurat. Leta 1915 je bil ujet in najprej kot srbski, kasneje pa še kot italijanski vojni ujetnik preživel večino vojne. Na koncu vojne je živel na italijanskem otoku Asinara, od koder se je, po izmenjavi ujetnikov, vrnil v domače kraje. Marca 1920 je postal profesor za biblijske študije Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in čeprav je tri leta kasneje dobil ponudbo za mesto profesorja na teološki fakulteti v Ljubljani, je ostal v Mariboru vse do upokojitve. Leta 1924 se je odpravil na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji od koder je pošiljal potopisne članke in fotografije časnikom, ki so njegovo pot spremljali. Potovanje je ponovil še leta 1927, vse skupaj pa opisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad.
Zgradil je tudi moderno letovišče
Leta 1935 je z Rozalijo Dolinšek zgradil Penzion Lobnica v bližini Hlebovega doma na Smolniku. Moderno letovišče z bazenom, lastno elektrarno, kegljiščem, ribnikom, jahalnimi konji in smučiščem je hitro postalo uspešnica. To je pripomoglo k sprotnemu vračanju dolgov dobrotnikom in financerjem, ki so posodili denar za uresničitev načrtov. Lastnica hotela je bila kar »Rozika«, Jehart pa je igral vlogo njenega tihega partnerja. Ob tem je še vedno predaval v Mariboru, vse do leta 1939, ko je bil prisilno upokojen. Upokojen in z bolečinami zaradi bolezni se je na Pohorju pričel vdajati morfiju in alkoholu, telesno in tudi duševno je močno opešal. Začeli so se kopičiti dolgovi, upniki so pritiskali in zato je bila prihajajoča vojna kot neke vrste odrešitev pred dokončnim propadom hotela. Zadnja leta življenja je preživel kar na Smolniku, kjer je v šestinšestdesetem letu starosti tudi umrl.
Pomemben, a zdaj skoraj povsem pozabljen, pa je Jehart kot prevajalec. Pod psevdonimom Paulus je namreč prevajal dela iz angleščine, španščine in francoščine, »znašel« pa se je tudi v drugih, bolj eksotičnih jezikih kot so arabski, aramejski, etiopski, turški in perzijski. Ob latinici pa je obvladal še celo vrsto pisav: arabsko, grško, cirilično, klinopis, hieroglife, posebno etiopsko pisavo, sam pa je razvil še lastno stenografijo, ki je ni znal brati nihče drug. Prevode je objavljal v Slovenskem gospodarju, Straži, Voditelju v bogoslovnih vedah in Bogoslovnem vestniku, nekatera dela pa so izšla tudi kot samostojne knjige. Zanimivo je, da je prevajal pretežno popularno čtivo tistega časa, povečini literaturo s pustolovsko tematiko. Prevajal je avtorje kot so Jean de La Brete, Arnold Bennett, Karl May in Edgar Rice Burroughs.
Vir: Kamra.si
