Celjska zlatarna je s svojimi izdelki znana po vsej naši državi. Povsod, od severne meje do Djevdjelije, so njeni okraski iskani in cenjeni. Celjska zlatarna v Jugoslaviji nima resnejše konkurence, vendar se tega kolektiva še zdaleč ni lotila misel, da bi mogli imeti nekak monopol v tej vrsti obrti. Danes zaposluje to podjetje 125 ljudi, to je 40 več kot pred vojno. Zlatarska obrt zahteva visoko strokovnost in dolgo vrsto let vztrajnega dela in usposabljanja kadra, ki mora biti kos nalogam. Doslej, tudi deloma še sedaj (mišljen je povojni čas), je trg narekoval cenejše izdelke. To je jasno, saj je nakit končno odraz standarda. Zadnje čase pa je vse večje povpraševanje za modnimi izdelki in bo verjetno še večje. Ker pa je naša zlatarska obrt po vojni zaostala za inozemskimi, je kolektiv sklenil poslati nekatere mojstre v inozemstvo na prakso. To je vsekakor nujno potrebno in gotovo bo podjetje našlo razumevanje tudi pri oblasti, če bo potrebovala za to potrebna sredstva. Najboljši kader v tej tovarni so starejši delavci in delavke, medtem ko se mora srednje usposobljeni kader še izpopolnjevati. V zlatarni so poleg tega tudi mnenja, da je dosedanja učna doba za zlatarske vajence prekratka. Dobro bi bilo, če bi Obrtna zbornica predlagala, naj se učna doba za te vajence podaljša na 4 leta.
Podjetje je vzorno ne samo pri svojem delu, kar se odraža v izpolnitvi vrednostnega plana, temveč je delavsko samoupravljanje v tem kolektivu že na visoki stopnji. Vse važnejše proizvodne probleme rešujeta na svojih sejah delavski svet in upravni odbor. Sodelovanje med direktorjem in upravnim odborom je dobro. Direktor skrbno izvaja naloge, ki mu jih upravni odbor da in se v vsaki stvari posvetuje z delavci. Ta kolektiv je pravico rešil tudi vprašanje dopustov. Enkrat so si delili tudi dobiček, plačni fond pa še nikoli ni bil v nevarnosti. Plače se sučejo povprečno okoli 8.600 din. Pri vsem tem pa še vedno izpopolnjujejo obratna sredstva.
Savinjski vestnik, 17. 1. 1953
