Utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in slovstva ter verski reformator Primož Trubar (1508-1586) je bil pred letom 1548, ko je zapustil slovenske dežele, povezan tudi s kraji na Celjskem.
Najprej je kot osebni tajnik tržaškega škofa Petra Bonoma za plačilo dobil dohodke župnije sv. Helena v Loki pri Radečah (danes pri Zidanem Mostu). Po duhovniškem posvečenju leta 1530 je bil imenovan za vikarja v Laškem, kjer je deloval pet let.
Nato je občasno bival v Loki, Laškem, Celju, Trstu ali v Ljubljani, kjer si je s pridigami pridobil več nasprotnikov in se je zato leta 1540 naskrivaj umaknil k svojemu zaščitniku škofu Bonomu v Trst. Da bi si izboljšal dohodke, mu je škof poleg dohodkov župnije Loka prepustil beneficij sv. Maksimilijana v Celju. Te je lahko užival do jeseni 1547, ko mu bile odvzete vse cerkvene službe in dohodki.
»O neki ožji osebni Trubarjevi navezanosti na Celje bi utegnilo pričati dejstvo, da je bila njegova žena Barbara, ki je šla leta 1548 za njim v Nemčijo, po vsej verjetnosti Celjanka, iz lekarniške družine Klausov.« Novak, Vlado: »Delež celjskega okoliša v razvoju slovenskega slovstva«, v: Celjski zbornik, 1951, str. 100
Pripravil: Srečko Maček
Vir: Kamra.si
