Celjsko pokopališče Golovec ima v mestu posebno vlogo, saj na njem počivajo številna znana imena. Začetku uporabe datirajo v leto 1880, na njem pa so pokopavali večinoma preminule slovenske narodnosti, zato se ga je oprijelo tudi ime slovensko pokopališče. Na sedanjem mestnem pokopališču so sprva večinoma pokopavali meščane nemške narodnosti. Pokopališče Golovec ima od leta 1986 status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Zaradi svoje lege je njegova okolica prav tako privlačna za posameznike, ki tam niso z namenom čaščenja spomina na umrle.
V lanskem letu je bila na pokopališču zaključena faza obnove, pri kateri so znova poskrbeli, da je ta točka spomina postala urejena.
V vmesnem času so se na obzidju znova pojavili grafiti, na kar so pred dnevi opozorili pri Celjski županovi listi nekdanjega župana Bojana Šrota. Objavo na omrežju Facebook so zaključili z besedami: “Zelo žalostno je, da sedanje vodstvo občine ne skrbi za ta prostor, saj so vse povsod grafiti, na območju pokopališča pa se znova zbirajo ljudje, ki očitno niso tam zaradi prižiganja sveč.”
V komentarjih se je oglasil tudi aktualni župan Matija Kovač, ki je zanikal, da vodstvo občine ne skrbi za ta prostor, a da se v Celju pojavlja precej vandalizma.
Takole je zapisal: “Urejanje pokopališča Golovec se je začelo tudi na podlagi pobude, ki sva jo na seji Mestnega sveta februarja 2021 podala z mestnim svetnikom Miranom Gracerjem. Tako nikakor ne drži, da sedanje vodstvo občine ne skrbi za ta prostor, pokopališče se skrbno ureja še naprej, je pa vandalizem nekaj, s čimer se žal srečujemo tudi drugod po občini. Na to temo sem pred časom že objavil zapis, v katerem sem izpostavil, “da so hranjenje in spoštovanje okolja, javne infrastrukture, še posebej pa kulturne in zgodovinske dediščine, kolektivna odgovornost, saj s tem predstavljamo, kdo smo kot skupnost. Ta infrastruktura je namreč naš zaklad in ne platno za vandalizem. Tovrstna dejanja močno obsojam in pozivam vse občane k spoštovanju in skrbi za okolje ter skupno lastnino, predvsem pa tudi k strpnemu in kulturnemu dialogu.”
Želja, da bo vandalizma čim manj, mora biti naša skupna, njegovo preprečevanje pa ne le naloga vodstva občine, ampak vseh, ki smo del skupnosti.
Novonastale grafite bomo očistili, prilagam pa tudi fotografijo stanja na pokopališču, ki je v teh dneh lepo urejeno. Znotraj ograjenega območja pokopališča tudi zaradi urejenega odpiralnega časa ni zaznati novih dejanj vandalizma.”
CŽL je objavo komentirala z besedami: “Urejanje pokopališča se je začelo že več kot deset let nazaj. Odločitev, da se naredi Park spomina pa je bila sprejeta že pred pobudo svetnika Kovača in Gracerja. Pri vsebinski izdelavi projekta sta sodelovala oba muzeja in ZVKD.”
Oglasil se je tudi mestni svetnik Miran Gracer: “Sem dnevni sprehajalec mimo pokopališča in dobro poznam stanje. Grafiti so tam že nekaj let, bili so že odstranjeni pa se pojavijo znova. Zadrževanje oseb na obzidju sem večkrat prijavil na PP Celje in občinski inšpektorat, vsaj 2-3x letno pa pokopališče in okolico očistimo smeti v lastni režiji.”
Znani Celjani, ki so pokopani na Golovcu:
- Lovro Baš (1849–1924), notar in novinar,
- Alojz Brenčič (1856–1919), odvetnik,
- Josip Brinar (1874–1959), ravnatelj in pisec ljudskih in mladinskih spisov,
- dr. Ivan Dečko (1859–1908), politik,
- Jurij Detiček (1848–1925), notar,
- Anton Fazarinc (1864–1937), veletrgovec, župan okoliške občine,
- Matevž Glinšek (1852–1912), župan okoliške občine (1889–1912),
- Ferdinand Gologranc (1856–1923) in Konrad Gologranc (1887–1976), stavbenika,
- Karl Goričar (1967–1932), knjigarnar,
- Armin Gradišnik (1858–1921), nadučitelj okoliške šole in pedagoški pisec,
- dr. Juro Hrašovec (1858–1957), deželni poslanec, predsednik Narodnega sveta in prvi slovenski župan Celja (1921–1927),
- Karel Jezernik, stavbenik,
- dr. Ernest Kalan (1883–1956), odvetnik in politik,
- dr. Josip Karlovšek (1867–1950), sodnik, odvetnik, član Sokola in kulturnik,
- dr. Štefan Kočevar (1808–1883), okrajni zdravnik, narodni voditelj, medicinski pisec,
- Anton Kolenc (1868–1922), veletrgovec in mecen, ustanovitelj štipendijskega fonda za revne dijake,
- Anton Kosi (1848–1919), profesor na slovenski gimnaziji,
- Josip Kožuh (1854–1926), profesor in dobrotnik šolske kuhinje,
- Fran Krajnc (1897–1939), učitelj na okoliški šoli in donator svoje parcele za šolo na Polulah,
- dr. Vekoslav Kukovec (1876–1951), odvetnik, politik in minister,
- Janko Lešničar (1884–1931), novinar, politik in zadružni organizator,
- Emilijan Lilek (1851–1940), vladni svetnik, profesor in zgodovinar,
- Matija Ljubše (1867–1934), cerkveni zgodovinar,
- Peter Majdič (1862–1930), podjetnik, veleindustrialec in veletrgovec,
- Martin Miheljak (1819–1886), prvi slovenski notar v Celju, ded Alme Karlin,
- dr. Vatroslav Oblak (1864–1896), jezikoslovec,
- Franc Ogradi (1836–1921), celjski opat,
- dr. Ivan Rajšp (1885–1918), zdravnik,
- Ladislav Ropas (1883–1958), prodajalec klavirjev,
- Rafael Salmič (1870–1930), igralec,
- dr. Josip Sernec (1884–1925), odvetnik in politik,
- Albert Sirk (1887–1947), slikar,
- dr. Josip Vrečko (1856–1931), odvetnik.
O vandalizmu v Celju žal pogosto poročamo:
