Na današnji dan je leta 1948 v Zagrebu umrl Risto Savin (s pravim imenom Friderik Širca), slovenski častnik in skladatelj. Rodil se je 11. julija 1859 v Žalcu.
Friderik Širca, z umetniškim imenom Risto Savin, je bil rojen v eni najstarejših trških hiš v Žalcu, saj nosi na polkrožnem portalu letnico 1669. Bil je šesti otrok trgovca Ernesta in Barbare (Babbete), rojene Žuža. Že v otroštvu je rad pel, prve glasbene ure pa mu je dajal upokojeni učitelj Mihael Vučnik kar doma v Žalcu. Kmalu je uglasbil neko cerkveno zborovsko skladbo, ki so jo na žalskem koru »baje radi in pogosto peli«. Ljudsko šolo je obiskoval v Žalcu in Celju, ni pa znano, kje je končal srednjo šolo. Gotovo je le, da je moral zaradi gospodarskega zloma doma šolanje predčasno končati.
Leta 1878 je kot prostovoljec stopil v topniški polk v Gradcu in tam ostal do 1881, ko je postal rezervni topniški poročnik. Kmalu zatem je uspešno opravil izpit za aktivnega topniškega poročnika. Prvo njegovo mesto je bilo v Osijeku, kjer je služboval kot aktivni častnik od 1881 do 1884. V tem obdobju ni skladal, rad pa je pel in za zabavo igral na klavir. Leta 1884 je začel obiskovati višjo topniško šolo na Dunaju, kjer se je seznanil tudi z raznimi glasbenimi prireditvami. Po končanem šolanju leta 1886 je bil najprej nameščen v Banja Luki, od tam pa je bil premeščen v Sarajevo, kjer se je začel resneje glasbeno udejstvovati. Tu si je tudi nadel psevdonim Risto Savin (ime Risto je povzeto iz Bosne, kjer je veliko Hristov, priimek Savin pa se nanaša na njegovo poreklo iz Savinjske doline). V Bosni se je seznanil tudi s srbsko narodno pesmijo in tamkajšnjo folkloro, kar je kasneje koristno uporabljal pri svojem skladateljskem delu.
Leta 1888 sta mu umrla oče in mati. Še posebej ga je prizadela materina smrt, zato je prosil za premestitev. Prišel je k topniškemu polku v Prago. Praga je bila središče takratnega glasbenega življenja v deželi ter domovanje dveh velikih čeških skladateljev, Smetane in Dvořaka, poleg tega pa tudi središče češkega in slovanskega narodnostnega gibanja. Vse to je imelo velik vpliv na Savina. Po povratku na Dunaj leta 1891 se začenja Savinov skladateljski razvoj. Tu se je tudi lotil privatnega študija v kompozicijski šoli. Glasbeno-teoretično podkovan je bil drugič premeščen v Prago, nato v Dunajsko Novo Mesto, zatem pa tretjič v Prago, kjer se je izpopolnjeval tudi v instrumentaciji. Leta 1898 je nastal njegov odrski prvenec Poslednja straža (enodejanka). V njej je vidna novoromantična gradnja in bogata zvočnost. Iz Prage je odšel v Varaždin, kjer se je seznanil s hrvaško folkloro. Tu so nastali njegovi prvi samospevi, vse bolj pa ga je začela zanimati opera. Leta 1907 je skomponiral svojo prvo in prvo slovensko novoromantično opero Lepa Vida. Iz Varaždina je bil premeščen v Vojvodino, v Belo Crkvo. Po štirih letih tamkajšnjega bivanja se je preselil v Budimpešto. V ogrski prestolnici ga je dohitela 1. svetovna vojna, ki ga je za nekaj let odtrgala od njegovega skladateljskega ustvarjanja. Tik pred koncem vojne je bil povišan v generalmajorja, s tem nazivom pa je tudi zaključil svojo vojaško kariero in se, po povratku v Žalec, popolnoma posvetil glasbi. Nastali so samospevi, prva slovenska novoromantična zgodovinska opera Gosposvetski sen, balet Čajna punčka in opera Matija Gubec. Leta 1929 se je za nekaj let preselil na ženino domačijo v Ptuj, kjer se je lotil komponiranja mladinskih zborov. 2. svetovno vojno je preživel v rodnem Žalcu. Po osvoboditvi je napisal več kvalitetnih mladinskih zborov, predvsem na besedila Otona Župančiča.
Zapisala: Karmen Kreže
