S tem naslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Dogodek, ki so ga nekateri pričakovali 19. decembra, na dan, ko so imeli v Emu izplačilni dan, se je zgodil deset dni kasneje. Prejšnjo sredo je namreč večina delavcev tega kolektiva s stavko zahtevala višje plače. Stavko, ki so jo organizirali delavci sami, brez pomoči sindikata, so zaključili v četrtek dopoldne, potem ko jim je celjski župan Tone Zimšek zadnjič povedal, kako lahko pri vsem pomaga občina. Med drugim je najavil tudi ukrep družbenega varstva, ki naj bi ga sprejeli do 17. januarja.
Za stavko so se v Emu odločili v sredo okrog devetih, po razgovoru z direktorjem Francijem Gazvodo, od katerega so zahtevali za 40 do 50 odstotkov višje plače. Direktor jim je obljubil, da bodo januarja, nikakor pa ne pred novim letom, izplačali za 18 odstotkov večje osebne dohodke, kolikor jih lahko menda glede na rezultate in zakonske omejitve izplačajo. Ker sporazuma ni bilo, je direktor zapustil sestanek, to pa je delavce še bolj razburilo, tako da so se odločili pravico poiskati pred občino.
Pred Narodni dom se je v koloni, z zastavami in Titovo sliko na čelu, odpravila z izjemo delavcev skupnih služb večina iz dopoldanske izmene. Kljub temu, da so bili brez stavkovnega odbora, ki ga v firmi (kljub temu, da so to poizkušali) niso mogli ustanoviti, so prišli do občine disciplinirano. Na pobudo predstavnikov občine, ki jo je zastopal predsednik skupščine Tone Zimšek, so se kasneje vrnili pred svojo tovarno, kjer so nadaljevali s stavko. Tone Zimšek je namreč predlagal, da se o zahtevah pogovorijo v tovarni, posebej še, ker lažnih obljub, preden se ne bi pogovoril z vodstvom Ema, ni hotel dajati.
Pogovor predstavnikov občine z direktorjem Ema Francijem Gazvodo je bil na zahtevo slednjega za zaprtimi vrati. Po nekaj minutah so se vsi skupaj vrnili pred delavce, ki niso zahtevali le višjih plač, želeli so tudi odgovore na to, ali so višje ocenjeni delavci Ema prejeli decembra za 35 odstotkov višje plače, nižje ocenjeni pa le za 10 odstotkov. Zahtevali so tudi odgovornost vodstva za nastali položaj, spraševali so se, kaj je v zadnjih mesecih delala Emova prodaja. Delavci so bili razburjeni tudi zaradi govoric, ki so obetale ukinitev prevozov na delo in malice, hudovali so se nad preveliko režijo in poudarjali, da imajo v redkih organizacijah takšne primere, da bi le dva ali trije delavci, ponekod pa tudi samo po eden imeli svojega šefa, kot je to primer v Emu.
Odgovori delavcem so bili, da plač ni mogoče povečati za 50 odstotkov, temveč z januarskim izplačilom le za 18 odstotkov. Tudi ni bilo nikakršnih možnosti (finančnih, tehničnih itn.) da bi to lahko storili že pred novim letom.
Pojasnili so tudi, da so govorice o razlikah pri decembrskem izplačilu izmišljene (iz pogovora z nekaterimi pa smo tudi izvedeli, da to velja tudi za govorice o ukinitvi malic in prevozov in da so to dezinformacije, s katerimi nekateri vnašajo še večji razdor v kolektiv, ki je že razdeljen na vsaj dva tabora).
Edino, kar je ob povedanem še bilo obljubljeno, je bila odločitev, da se v najkrajšem času v Emu izvede ukrep družbenega varstva. Z vsem tem, predvsem pa s povišanjem plač, delavci niso bili zadovoljni. Zato je stavkala tudi popoldanska izmena, od vodstva občine pa so zahtevali, da jim posreduje nove predloge naslednje jutro.
Tudi četrtkov jutranji pogovor delavcev Ema z vodstvom delovne organizacije in občine ni potekal organizirano. Delavci so namreč očitali sindikatu, da ne zastopa njihovih interesov in da sodeluje z roko v roki z vodstvom podjetja, zato so dialog s predstavniki «druge strani« vodili po načelu naj vsak pove, kar ga teži…
Tudi na tem sestanku Tone Zimšek ni imel ponuditi kaj bistveno novega razen tega, da naj bi za okoli 500 najbolj socialno ogroženih delavcev Ema poskrbeli v občinskem sindikatu in ostalih za to odgovornih službah v občini. Pri plačah so ostali pri 18-odstotnem povišanju, ker za višje izplačilo ni osnov, kljub temu da je bila decembrska prodaja nad planirano. Delavci so z dvigom rok potrdili nezaupnico vodstvu Ema, vendar so od njega zahtevali, da jih v teh težkih časih ne zapusti. Do 12. januarja bodo v občini pripravili ukrep družbenega varstva, pri čemer pa imajo velike probleme pri iskanju tistega, ki bi bil pripravljen prevzeti vodstvo. Nekaj pred osmo uro so predstavniki občine zapustili kraj sestanka, še prej pa je Tone Zimšek povedal, da prevzemajo vso odgovornost za obljubljeno, če se bodo delavci vrnili na delo in odpremili za okrog 300 tisoč dolarjev izdelkov za izvoz še pred novim letom.
Večina delavcev se je vrnila na delo, vendar pa so, ker je bil to njihov zadnji delovni dan v prejšnjem letu, po deseti uri že lahko odšli domov. Odprema je delala tudi naslednji dan.
Rado Pantelić, Novi tednik, 5. 1. 1989
