S tem naslovom je bil na današnji dan pred 65 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Kakor smo veseli napredovanja regulacijskih del pri ureditvi korita Savinje skozi Celje, tolikokrat smo se že prepričali, da bi Savinja že dostikrat preplavila bregove, če bi ne bila deloma že ukročena, prinašajo regulacijska dela s seboj tudi nevšečnosti. Desni breg Savinje je bil nekaj dni domala odrezan od mesta. Le redki so tvegali prehod čez vegasto brv v parku in se niso menili za opozorilo. Ljudje se v naglici pač spuščajo tudi v nevarnosti. Za Liščane je pot čez betonski most na ovinku le predolga… In vendar se je nekako posrečilo zvezati začetek s koncem. Seveda samo za pešce. Nov most v Liscah je za »korajžne« že prehoden, čeprav uradno prepovedan. Januarski motiv na »otoku« je svojevrsten. Ko je sneg zapadel čez novo naselje, ni več našel ob strugi Savinje košatih kostanjev. Teh orjakov vajeno oko je »osirotelo« že za eno idilo. Sredi novega naselja čez ledenomrzlo Savinjo ponovno stopa v službo pred leti »upokojeni« kapucinski most. Starina je po svoje šaljiv. Opozorilo na zasneženi ograji neprijetno strese bralca: »Prehod na gradbišče in k o p a n j e na tem odseku strogo prepovedano« Radoveden sem, kdo bi si v tem času »upal« prekršiti drugi del prepovedi.
Pustimo šalo ob stran. Večjega občudovanja so vredni ljudje, ki pri gradnji mostu delajo. To so tesarji »Ingrada«. Ogenj, ki gori v preluknjanih sodih za asfalt, je kot pljunek v mrzlo Savinjo, nad katero se vleče megla mraza. Toda izgleda, da so ti ljudje veliko manj zmrzljive »sorte«, kot številni firbci, ki se ne morejo odločiti med ždenjem v zapečku in pašenjem radovednosti. Da ne bom izjema, sem vprašal delavce, kdaj bo most gotov? »Ja, če ne bo prehudo pritisnilo, bo naš del končan do konca januarja.«
Seveda sam most še ne pomeni, da je ta odsek dobil prometno zvezo čez Savinjo. Treba bo urediti še cestišče, nasip ter povezavo med Partizansko cesto v Liscah in Trubarjevo ulico za »prvim celjskim nebotičnikom«. Predhodnica regulacije je že na »otoku«. Mehanizacija podjetja »Hidrotehna« se je preselila nasproti »Gozdne restavracije«. Kraja, kjer je poleti mrgolelo od kopalcev, ni več mogoče spoznati. Tam se čez umetne pragove vrtinči zelena Savinja, kolobari v vrtincih in tolmunih, bagerji pa grebejo v strugo in povišujejo nekdaj z grmovjem prerasli breg. Medtem ko v Liscah vsak dan prihajamo bliže dnevu otvoritve »starega« mostu, se za vedno poslavlja brv v parku. Zdaj, ko je zima, so žalostni le prebivalci Anskega vrha in drsalci, toda prišla bo pomlad in »žalovanje« za brvjo se bo razširilo na vse Celjane, ki se tako radi zatečejo v mestni park. No, ta kraj tišine, zračnosti in prijetnih gredic se je za nekaj let spremenil v gradbišče. Pred leti še otrok ni smel stopiti na zelene trate pod redkimi primerki okrasnega drevja, danes pa tam navzkriž leži kamenje, grede so zapuščene, steze razorane od vozil. Pa vendar — kaj bi vzdihovali. To je samo prehodni čas, in če bo res kot obljubljajo, bo v prenovljeni park kmalu vodila lepša, varnejša in širša brv. Da bi bile te naše želje čimprej izpolnjene, dela dolga vrsta ljudi v snegu in mrazu. Le naše vrle dalmatinske kamenarje je zima pregnala z obeh bregov Savinje.
Celjski tednik, 16. 1. 1959
