V starosti 100 let je preminil Ciril Cesar, avtor številnih skulptur in eden od pionirjev industrijskega oblikovanja na Slovenskem. Bil je tudi častni občan Velenja.
S kiparskim prispevkom je v slovenski likovni umetnosti razburkal povojno obdobje s protivojno angažiranostjo, v industrijskem oblikovanju pa je neredil velik raziskovalni korak s številni patenti in realiziranimi izdelki ter sistemskim vzorcem ma-de-co (marketing-dizajn-konstrukcije). Njegovo delo je zaznamovalo širši prostor v industrijskem oblikovanju in kiparstvu.
Cesar je bil rojen v Mozirju v družini, kjer je bilo oblikovanje družinska tradicija. Oče Ivan je namreč vodil podobarsko delavnico, ki jo je prevzel po dedu. S kiparjenjem se je ukvarjal že v domačem okolju. Leta 1950 je kot eden najbolj nadarjenih študentov svoje generacije zaključil študij na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani. Njegovo diplomsko delo je imelo naslov Protivojna etika za tretje tisočletje.
Leta 1953 se je naselil v Celju, kjer se je zaradi zatiranja svobodnega umetniškega izraza začasno umaknil v šolstvo in postal profesor risanja na celjskem učiteljišču. Ob 100-letnici rojstva je prevzel naročilo za kip Antona Aškerca, ki so ga v bronu postavili ob Vodnikovi cesti. V Celju je za njim ostalo še nekaj skulptur.
Leta 1962 se je preizkusil v industrijskem oblikovanju. Celjska tovarna tehtnic Libela je namreč odkupila licenco za njegovo tehtnico, kar postane eden od razlogov za njegovo usmeritev v to področje. Sledi njegovo izobraževanje v tujini, saj mu je štipendija Prešernovega sklada omogočila, da v študijskem letu 1963/1964 študira na znani oblikovalski šoli v nemškem Ulmu, v letih 1964-1967 pa je delal kot pedagoški asistent pri docentu Walterju Zeischeggu in v letih 1967-1970 kot strokovni sodelavec na Razvojnem inštitutu v Ulmu.
Generalni direktor Gorenja Ivan Atelšek je znal ceniti njegove reference, zato ga je prepričal, da je leta 1970 v tovarni prevzel vodenje oddelka za projektiranje in oblikovanje. Z izkušnjami iz Ulma je ob pomoči tima uspešno začrtal moderno oblikovalsko vizijo proizvodnje.
Je avtor številnih kipov, ki krasijo različne kraje v Sloveniji. Med portretnimi izstopa spomenik Antonu Aškercu z dinamično gesto prekrižanih rok, pri čemer ena kaže proti nebu – Bogu, druga pa zemlji – človeku ter z notranjo močjo opozarjajo na silovitost dihotomije duhovnega in telesnega.
V času življenja je prejel več nagrad: tri na akademiji, leta 1975 zlato priznanje Gorenja, 2003 grb Mestne občine Velenje za vrhunske dosežke v kiparstvu in industrijskem oblikovanju. LEta 2020 je bil imenovan za častnega občana Velenja.
