Danes je velikonočni ponedeljek, ko kristjani, dan po največjem krščanskem prazniku, v spomin na srečanje Jezusa z učencema na poti v Emavs, obiskujejo svoje sorodnike in prijatelje. Včeraj so praznovali Kristusovo vstajenje, pred tem blagoslovili jedi in barvali jajca, na veliki petek se strogo postili ob Kristusovem trpljenju itd..
O pomenu teh in ostalih dni današnje otroke in mladino seznanjajo pri verouku, saj je domače verske vzgoje, tako opažajo kateheti, vse manj. Kako torej otrokom najbolj učinkovito razložiti, da za božič ne pride Božiček, temveč se rodi Božji sin, ter velika noč ne prinese velikonočnega zajčka, temveč odrešitev človeštva preko Kristusovega vstajenja, so vsakodnevni izzivi poučevalcev verouka na naših župnijah.
V predvelikonočnem času so se dobili katehistinje in kateheti celjske škofije, si izmenjali znanja, izkušnje ter ideje, kako današnji mladini posredovati versko znanje in resnice, potrebne za dojemanje, kaj sploh je krščanstvo, smisel vere in kako jo naj živijo.
Eden izmed njih, Klemen Sitar, je srečanje na spletnih straneh škofije Celje povzel z naslednjimi besedami:
“Čas in družba, v kateri živimo, nam omogočata veliko ponudbo idej, gradiv, virov, mnenj in nasvetov, ki so oddaljeni le nekaj klikov in si jih lahko naložimo iz medmrežja v svojo zbirko veščin, znanj in uporabnih gradiv. Nekaj tega smo člani katehetske službe delili s katehistinjami in katehisti v celjski škofiji v preteklih tednih in smo dogajanje poimenovali Naloži.si.
Toda še tako dobre ideje in gradiva, ki jih ponudimo drugemu, ne nadomestijo osebnega srečanja in odnosov, ki se ob tem gradijo. Zato smo katehistinje in katehiste povabili tudi na pomladanski katehetski dan, ki je potekal v Celju pri Svetem Duhu na postno soboto, 16. 3. 2024.
Odzvalo se jih je okoli 40 in po uvodnem klepetu ob kavi in čaju ter pecivu, kar so pripravili gostoljubni domačini, nas je nagovoril škof Maksimilijan, po svoji službi prvi katehet: zahvalil se je ekipi za pripravo video nagovorov in pomladnega srečanja in nagovoril zbrane, naj se trudijo naložiti si 3 stvari: veščine in znanja, občestvo ter smisel. VEČ O NAGOVORU…
Po tej spodbudi smo odšli v cerkev, kjer smo se pred Najsvetejšim v molitvi in prepevanju slavilnih pesmi ter razmišljanju ob Božji besedi »priklopili« na največji možni vir navdiha, moči in tolažbe.
Pričevalci
Nato smo v dvorani prisluhnili pričevanjem 3 gostov. S. Cirila Koršič FMM je delila svojo izkušnjo kateheze Dobrega pastirja in opisala pomen okolja in materialov, ki mlajšim otrokom pomagajo vstopiti v odnos z Bogom. Z navdušenjem je pripovedovala o tihoti, ki jo otroci zmorejo gojiti, in o otroškem doživljanju Boga, ki ga znajo ubesediti in deliti s katehetom.
Druga gostja je bila Lucija Čakš, novinarka na Družini, mladinska pisateljica, mama in na sveže tudi katehistinja. Delila je svojo izkušnjo, kako je vstopila v katehetsko delo – iz svoje družinske vzgoje si je zadala cilje, da bo pri katehezi veliko pripovedovala zgodbe in imela rada otroke, ki so ji zaupani. Toda soočila se je z izzivi: skupina je velika, otroci z malo poznavanja vere in z malo koncentracije, ki ne zmorejo zbrano poslušati zgodb. Tako v svojo katehezo vpleta precej dejavnosti, iger in ustvarjanja, vse bolj pa se trudi vključevati starše, tako da jih obvešča, kaj pri uri počnejo in jim priproroča kakšno skupno dejavnost doma. Priznava, da je podcenjevala tudi svojo odločitev, da bo imela rada te otroke. Kajti to ima vpliv tudi nanjo, saj jo boli, ko spremlja težke situacije v družinah, je težko ob neuspehu, pa tudi zelo lepo.
Tretji gost je bil Domen Golob, ki je pričeval o svojem delu z birmanci. Sam je zrelo vero našel v karizmatični skupini in prejel izkušnjo Boga, ki je živ in deluje. Zato je želel tudi sam biti njegovo orodje in ko mu je domači župnik prepustil birmance, je poiskal kvaliteten ameriški program priprave na birmo, ga s študentskimi prihranki nabavil in ga z veliko truda in navdušenja prevedel. In pred 10 leti, ko ga je uporabil v birmanski skupini, je videl rezultate, da so bili mladi nagovorjeni.
Ko je pred 5 leti spet imel pripravo birmancev, je z istim navdušenjem in kvalitetnimi gradivi poskusil, pa naletel na drugačen odziv. Program ni več tako nagovarjal. Zato se je bolj trudil biti z mladimi, preživljati čas z njimi in biti tam za njih. Priznal je, da mu je bilo zelo težko, ko je zaznal, koliko pozornosti in spremljanja potrebujejo in se je zavedel, da jim tega v dovoljšni meri ne more dati, saj je to počel ob svoji redni službi. Odločil se je, da bo naredil, kar največ more in zmore, in prepustil Bogu delovanje njegove milosti. Zaključil je z mislijo, da katehet seje, sadove pa bo žel nekdo drug. Vpliv in odgovornost ima samo nad tem, kaj in kako seje.
Potem smo se udeleženci razporedili v skupine in se po sinodalni metodi pogovora v Duhu pogovarjali o temi postavljanja mej in discipline pri katehezi. Izkušnja časovno omejenega podajanja svojih misli in pozornega poslušanja drugih ter podajanja odmeva na slišano je večino zelo obogatila. V kratkem odmoru so se pogovori nadaljevali bolj sproščeno, nato pa je sledila velika igra, ki se je navezala na odlomek iz Svetega pisma, ki je bil vodilo srečanja – »božja bojna oprema«, kot jo priporoča apostol Pavel v Ef 6,10-20. Na več otokih so skupine premagovale izzive in izpolnjevale naloge ter pridobivale odrezke z vrsticami odlomka. Nazadnje smo v cerkvi odlomek zlepili skupaj, dopolnili manjkajoče besede in sestavili geslo.
V sproščenem druženju pri kosilu smo si »naložili« tudi potrebno energijo za svoja telesa in ob klepetu za svoja srca.”
Klemen Sitar
