S tem naslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Na njenem obrazu domu je smeh, tisti pravi, iskreni smeh, ki se ga nalezeš, da še sam ne veš kdaj. Nagajiv: plavi lasje in živahne begajoče oči — to so zvesti spremljevalci in tak prijazen obraz lahko vedno spravi v dobro voljo še druge. Zato ni čudno, da imajo natakarico MARJANO GREŠAK, ki je zaposlena v hotelu Merx na Ljubljanski cesti, gostje radi.
»Ja, saj to zahteva moj poklic. Takole smehljanje dan za dnem. Natakarica mora biti z vsemi gosti prijazna. Nihče ne bi trpel zagrenjenega obraza, ki bi mu stregel pri mizi. Včasih se mi zgodi pa tudi takole — gost naroči vinjak, ko mu ga pri nesem, se spomni, da nima cigaret in ko prinesem še te, reče: »Saj ne morem prižgati. Vžigalic nimam.« No, kaj bi ti naredila, če bi bila takrat na mojem mestu?«
»Ven bi ga vrgla!«
Smeh. Na obeh straneh mize, kjer sva se pogovarjali.
»Hm, pa saj sem čisto sama kriva, da sem pristala. Ampak čisto slučajno. Ko med gostinskimi mizami, sem končala osmi razred, sem med počitnicami delala v gostilni, ki jo imajo starši moje prijateljice, še kar všeč mi je bilo. Jeseni me je pa kar samo zaneslo v gostinsko šolo in preden sem se zavedala, sem jo že tudi končala. Tako hitro je minilo.«
Malo se zamisli, nato strese in se zasmeje.
»Ja, po končani šoli sem prišla delat sem, v Mene, in ravno zdaj imamo ogromno dela. Veš, delam deljeno, od opoldne do štirih popoldne, potem sem prosta pa spet od sedmih zvečer do enajstih. Sicer pa tako ni koli ne končam ob enajstih, ker kaže, da postanejo ta krat pijače gostom najslajše in vse besede, da že zapiramo, so zaman. No, tole deljeno delo bo trajalo samo še nekaj časa, potem bom pa spet delala vsak drugi dan po 12 ur.«
»Uh, to je pa veliko. Jaz že ne bi bila na tvojem mestu prav nič ti ne zavidam!«
»Verjamem. Pa ko bi bilo le to. Nobenih praznikov ni mam prostih, že pet let ni sem praznovala novega leta, ker sem bila v službi. Včasih se mi kar stoži in bi raje delala na kakem drugem mestu, potem me pa mine in spet je dobro.«
»Potem si pa gotovo razočarana nad tem poklicem?«
»Mogoče sem bila malo v začetku, potem se pa navadiš. Samo plače so premajhne.« »Te so pa tako ali tako vedno premajhne.« »Ja, danes že, ko je vse tako drago.«
»Pa marsikaj smešnega se mi je tudi zgodilo v teh letih. Takrat, ko sem konča la prvi letnik, sem bila na praksi in neki hrvaški gost me je po kosilu vprašal, če imamo čačkalice (zobotrebci). Ker je pravkar pojedel kosilo, sem bila prepričana, da je čačkalica neka vrsta slaščice in sem rekla, oprostite, ampak imamo samo palačinke in kompot!«
In ko mi je Marjana stresla s svojim živim pripovedovanjem še nekaj smešnih, sem imela kar dovolj. Samo uspeh sem ji še zaželela pri delu, Marjana pa je kmalu, v belo rjavi obleki, postregla prvim večernih gostom.
D.J., Novi tednik, 25. 7. 1974
