S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Gregor Cankar je pred tednom dni v Lizboni postal mladinski svetovni prvak v skoku v daljavo. Boljši kot Powell In Lewis
Kvalifikacijska norma je bila 750 cm, vendar so jo presegli le štirje atleti in za vstop v finale je bilo dovolj že 739 cm. Cankar je najprej prestopil, nato skočil skromnih 676 cm in v zadnjem skoku 779 cm, kar je bil najboljši rezultat kvalifikacij. Njegova finalna serija: —, 787 cm, -, -, – in 804 cm.
Mlademu šampionu je v torek sprejem pripravila občina Celje, včeraj njegov pokrovitelj Eurodas, danes pa bo gost Cetisa.
»Nikar ne pričakujte preveč. Prvi pravi vrhunec bo mladinsko svetovno prvenstvo 1994,« je predlani pred svojim prvim velikim mednarodnim tekmovanjem v pogovoru za Novi tednik dejal skakalec v daljavo Gregor Cankar in minuli četrtek uresničil napoved. V Lizboni je z 804 cm postal mladinski svetovni prvak! »Uspelo mi je. Kot sem napovedal pred odhodom,« je z zadovoljnim glasom nekaj ur po velikem uspehu začel novi mladinski svetovni prvak Gregor Cankar in se v hotelski so bi sploh ni ločil od kolajne. »Tudi zdaj jo imam ob sebi, tako bo še naslednje dni in šele pred odhodom jo bom shranil v torbo,« je stekla beseda sicer zadržanemu in tihemu mladeniču iz Trnovelj pri Celju.
Po prihodu s štadiona je bil deležen posebnega sprejema. Kolegi iz reprezentance so na strop z lepilnim trakom obesili nogavice, klimatsko napravo naravnali na pet stopinj in ga po večerji presenetili s torto. »Nazdravili smo z vinom, spil sem pivo, poklical domače in potem se me je lotila utrujenost. Niti televizijskega posnetka se mi ni preveč ljubilo gledati,« je študent Fakultete za šport posebej za Novi tednik še enkrat podoživel slavje. Gregor Cankar je že tri leta največji up slovenske atletike, a je imel le eno napako: na obeh velikih prvenstvih je zatajil že v kvalifikacijah. »Ko sem v drugem kvalifikacijskem skoku »zamočil«, sem se nehote spomnil Seula in San Sebastiana. Postalo me je pošteno strah, da se bosta ponovili stari zgodbi, a sem se v zadnji seriji rešil in enako ponovil še v finalu. Ni bilo na črtno in prvi hip o zmagi sploh nisem razmišljal. Bil sem vesel, da sem premagal mejo osmih metrov,« je opisoval dogajanja na univerzitetnem štadionu v Lizboni, ki je bilo od minule srede do nedelje 5. mladinskega svetovnega prvenstva, na katerem so nastopila zastopstva iz 151 držav.
Pogum za telefonski klic
Oče Janez je svojčas igral rokomet (zdaj je tehnični vodja mlade ekipe Celja, ki nastopa v drugi ligi) in sina po svoje seveda usmerjal v šport. »Bil sem živahen otrok in na okoli skakal, kot da bi imel v riti sršene. Kot petošolca me je oče pomalem silil v atletske vrste in nič mu ne zamerim, saj je v določenem obdobju vsakogar treba spodbujati,« se spominja mladi šampion, ki je lani končal kemijsko smer STŠ in zaradi mature treniral ne koliko manj. Njegov prvi trener je bil Miro Kocuvan, toda Gregorja so mikale še druge stvari. Med poletnimi počitnicami se je Kladivarjevega štadiona nadaleč izogibal, nekako ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo pa se je pod strokovnim vodstvom Braneta Strožerja začelo zares. Hiter razvoj sta nekoliko zavrla izvina obeh gležnjev in razrahljane vezi so bile dolgo huda nadloga, ki mladega šampiona vendarle ne ovira več. Sprva se je bolj navduševal za skok v višino (osebni rekord je 212 cm še iz leta 1991), toda zaradi prenizke rasti se je sčasoma preusmeril v daljavo. Bil je izredno zanesljiv in ob redkih prestopih vselej letel prek sedem metrov. Vse do letos, ko se neveljavni skoki kar naprej vrstijo. »Nič ni narobe. Zalet imam dobro odmerjen in vse je stvar motivacije. Ko je prava, so tudi skoki regularni in do volj dolgi,« preprosto odvrne. Pričakovanja so bila zanj vseskozi preveliko breme. Po polomu na MSP v Seulu 1992 je nekaj dni zbiral pogum za telefonski klic in sporočilo, da ni nič z uvrstitvijo v finale. Še huje je bilo lani v San Sebastianu, kjer je vendarle že sodil med kandidate za kolajno in zato je bila zmaga v Lizboni veliko olajšanje. Novica o uspehu se je v domovino raz širila domala isti trenutek, ko se je na semaforju izpisala daljava 804 cm. Oba najhujša tekmeca za kolajno sta že opravila zadnji skok in ni bilo več dvoma: Gregor Cankar je mladinski svetovni prvak v disciplini, ki je bila po sanjskem skoku Boba Beamona več kot dve desetletji že skoraj mistična.
Oče skakal v spanju
»Dve noči sem v spancu skakal. Dobesedno skakal. Ponoči me je metalo iz postelje, v temi sem se nervozen sprehajal po stanovanju in žena me je začudeno vpraševala, če sem po vsem normalen,« je neposredno po končanem tekmovanju skoka v daljavo odkrito priznal Janez Cankar. »Vem, vse mi je povedal,« je očetov »na stop« komentiral Gregor, njegova mati Metka pa se je le prešerno smejala. Lansko jesen je bodoči šampion samo zaradi odhoda na študij zamenjal trenerja. V Ljubljani je zanj skrb prevzel Srdžan Džordževič. »Zalet sem skrajšal za dva koraka, a ko si dober je kratkomalo vseeno, kako je dolg. Moja naj večja hiba je hitrost, čeprav sem se v zadnjih mesecih nekoliko popravil. Na 100 metrov tečem 10,86, idealno pa bi bilo 10,50 in s takšnim rezultatom bi bil celo slovenski rekorder. Tehnike skoka ne bom dosti spreminjal, veliko rezerve pa imam še v doskoku, ki niti v Lizboni ni bil dober,« trdi Gregor. Osemmetrska razdalja je bi la v njegovih letih nedosegljiva celo za svetovnega rekorderja Mika Powlla in Carla Lewisa. »Razdalje nikoli ni sem meril, a sem toliko bolj vesel, da mi jo je uspelo premagati na najbolj pomembnem tekmovanju. Najprej sem se celo bolj veselil rezultata kot zmage.« Komentator Eurosporta je njegov nastop opisal kot pravljico in tudi Gregor ni skoparil s prispodobami. »Res je bila pravljica. Vsak dan ne moreš postati svetovni prvak. Že nekaj časa sem čutil, da imam v nogah dovolj moči za skok prek osmih metrov. Vseskozi sem si želel, da bi se mi posrečilo v Lizboni in v zadnji seriji sem zares idealno zadel odrivno desko. Kolajna je želja vsakega športnika, o njej pa sem začel razmišljati šele po prihodu na Portugalsko, ko sem videl, da imam četrti najboljši rezultat,« je razmišljal atlet Kladivarja Cetisa.
Čez deset dni se bo v Helsinkih začelo evropsko prvenstvo za člane in med udeleženci bo tudi Gregor Cankar, saj so mu normo priznali kljub premočnemu vetru (3,1 m/s). »Sel bom pogledati. Toliko, da od blizu okusim vzdušje prave tekme in zato sem v Lizboni že opravil nekaj treningov,« je kratko odvrnil in brez dvoma bo kmalu dobil kakšno ponudbo za prestop v drugi klub. »Ne pride v poštev. Rad bi ostal v Celju. Razmere se počasi urejajo, zelo sem zadovoljen s skrbjo mojega pokrovitelja Eurodasa in ni nobenega razlog za od hod,« zatrjuje lovec na daljave in rekorde, ki je v Lizboni iz polnil obljubo izpred dveh let.
Željko Zule, foto: Edi Masnec, Novi tednik, 28. 7. 1994
