Strokovna komisija letošnje Veronikine nagrade je izbrala pet nominiranih pesniških zbirk, ki so izšle v obdobju med lanskim junijem in letošnjim majem in se potegujejo za naziv najboljše pesniške zbirke leta.
Komisija v sestavi prevajalke, doktorice angleške in ameriške književnosti, Veronikine nagrajenke Kristine Kočan (predsednica), literarne zgodovinarke in teoretičarke Alojzije Zupan Sosič ter pisateljice, prevajalke in publicistke Pie Prezelj je izbrala pet nominiranih pesniških zbirk, ki so izšle v obdobju med lanskim junijem in letošnjim majem:
Maja Miloševič Čustić: Vidno polje (Center za slovensko književnost)
Jure Jakob: Drobne opazke (LUD Literatura)
Tonja Jelen: Od točke nič (Založba Litera)
Barbara Korun: Vnazaj (Založba Pivec)
Denis Škofič: Tuskulum (Cankarjeva založba)
Vsem petim pesniškim zbirkam boste lahko prisluhnili na bralni delavnici Knjige v mreži, 20. 8. ob 18. uri v Slaščičarni Zvezda, ko začenjajo s pestrim programom v okviru Veronikinega tedna poezije.
Prejemnika, oziroma prejemnico Veronikine nagrade bodo razglasili na Veronikinem večeru poezije in glasbe v torek, 27. avgusta, ob 20. uri na Celjskem gradu, ko bodo podelili tudi zlatnik poezije za pesniški opus in ustvarjalno žlahtnjenje slovenskega jezika Borisu A. Novaku ter malo Veroniko za najboljšo dijaško pesem Timoteju Kristijanu Kovaču s pesmijo Ko sem potrkal.
Slavnostni govornik bo Dušan Šarotar, vsestranski ustvarjalec, spremljevalec in premišljevalec slovenskega literarnega področja. Glasbeno bo Veronikin večer obarvala Bilbi s spremljevalno skupino.
Utemeljitve za nominirane pesniške zbirke
Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje izpostavlja telo kot križišče različnih silnic. Kritiko sodobne družbe izpelje tako, da telo in s tem tudi pesniško zbirko razdeli na tri dele, jezik, maternico in možgane. Vsi trije razdelki so hkrati realni organi in tudi simbolni položaji pesniške govorice. Lirska subjektka jih prevprašuje na svež in subverziven način. Čeprav je ženski z maternico v družbi dodeljena posebna biološka vloga in se jo v ta namen reducira v stereotip »moški je glava in ženska maternica«, se lirska subjektka preko jezika stalno dotika pomembnosti glave, torej možgan, ko razgalja in rahlja številne stereotipe ter udarja po njih. Pomembno sporočilo zbirke je namreč reflektiranje brazgotin, ki jih povzročata družba in lastno telo. Te v nihilističnih položajih ne zaznamuje samo iskrenost, pač pa tudi humor: »ne režem žil/imam mobitel in sendvič/režem smisel za humor.« Tako navidez grobe izseke iz neolepšanega življenja pregnetejo humor in različne inovativne podobe, palični mešalnik, pehtranova potica, mali princ ali hlačni žep, ki širijo naše vidno polje.
Vstopiti v pesniško zbirko Drobne opazke Jureta Jakoba pomeni vstopiti v trenutek, v katerem se zima preveša v pomlad, tema v svetlobo, smrt v življenje, teža v lahkost – in tudi v trenutek sam, v drobec časa, ki ga lirski subjekt naseljuje v mirovanju, v opazovanju ptic in tulipanov in narcis in curka vode, kajti »v negibnem jutru dan komaj opazno raste«. Kjer se posvetno spaja z duhovnim – »Narcisa, usmili se me. / Vrabec, odpusti mi. / Čebela, usmili se me. / Žafran, odpusti mi,« beremo v pesmi Drobni psalm – in zbirka razrašča v razširjeno metaforo, Jure Jakob v partikularnostih narave, v njenih tolikokrat prezrtih potezah, išče in najde univerzalnost. Pri tem se lirski subjekt skozi samoto, a ne takšno, ki sproža obup, ne dokoplje do romantičnega ideala narave, pač pa do ključnih bivanjskih vprašanj, ki v zbirki niso podana tendenciozno, temveč nemalokrat celo igrivo in hudomušno. Nikakor ne drobna zbirka bralca tako nemalokrat precizno in premišljeno umesti tja, kjer, kot pravi pesnik, »pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt«.
Tretja pesniška zbirke Od točke nič Tonje Jelen je izrazito osebnoizpovedna, v to pa pesnica na subtilen način vnaša tudi družbeno. Intimni svet govorke je prepojen z močnim liričnim izrazom, pri katerem združuje zgoščen ritem in jasne, slikovite, ponekod tesnobne podobe. Tematski fokus se suče v prvi vrsti okoli materinstva, rdeča nit zbirke pa je prepletena s temo rasti in razvoja, ne le otroka, temveč tudi govorke same, pesnjenja in celo jezika. Temu se organsko podajo motivi iz narave, ki jih pesnica s pridom vnaša. Pesnica skuša loviti ravnovesje med medbesedilnimi postopki in pesniškimi oblikami, zaradi česar učinkujejo pesmi sveže. Prvina pesniške zbirke je gotovo tudi smotrno koriščenje besedišča, ki je bogato in domiselno, a vselej dovolj ekonomično. Kot da si pesnica sredi turbulentnega dogajanja, prežetega s strahom, naporom in trudom, niti približno ne more privoščiti globljega vdiha, kaj šele daljše vrstice, več besed. Mestoma razlomljen jezik je njena edina možnost, da se pod težo vsega, kar se ji je zgodilo, ne zlomi do konca. Čustveno nabita zbirka, ki ji uspe, da od vseh emocij vseeno ne pljuskne čez rob.
V pesniško zbirko Vnazaj Barbare Korun vstopimo z izrekanjem minevanja, saj nas že na pragu pričakajo besede odsotnost, nemoč, uničenje, konec, kri, prah, ki odprejo vrata v žalovanje, temeljno pesemsko razpoloženje. Da se bomo tokrat sprehajali v malo bolj temačnih bivanjskih prostorih, kot smo jih vajeni v prejšnjih pesniških zbirkah, napove lirska subjektka takole: »tole pisanje je/kot petje/v čisto temni/čisto prazni/hiši«. Tudi oblika in ritmična podoba pesmi sta bližji Tanatosu kot Erosu, predvsem ko se verzi osamosvajajo (tvori jih samo ena beseda ali celo polovica besede), se namerno zatikajo, a vendarle tečejo počasi proti koncu. Osrednji medij tega sugestivnega pretakanja je voda v različnih stanjih, ki pa v drugi polovici knjige opljuskne tudi Eros. Lirska subjektka si želi – kot devetletni fantič – nežno in radovedno dotikati bolečega mesta in prav sublimne estetske podobe so tiste, ki se vzpostavljajo z nenehno distanco do sebe in sveta, prav tako tudi do žalovanja samega. Pesniška govorka tako v prepletu lirskih in dramskih prvin avtorefleksivno nagovarja žive in mrtve kot tudi sam proces pesnjenja.
Pesniška zbirka Tuskulum Denisa Škofiča je drzno, a hkrati do potankosti premišljeno koncipiran pesniški svet, v katerega bralec vstopa kot v sanje. Kajti Tuskulum, kot nakazuje sam naslov, je zavetje, zgrajeno iz Škofičeve samosvoje pesniške govorice, ki pa ni ukalupljena, temveč raznolike registre, ritme, prijeme in forme gibko izkorišča sebi v prid, saj je, razume, tudi oblika vsebina, ter iz številnih navezav na antično in krščansko tradicijo, na ljudske pripovedke, legende in bajke, pa tudi na posamična sodobna literarna dela. Toda omenjeno v zbirko ni vneseno prisiljeno, temveč kot temeljni gradnik reda, v katerem omenjeno zavetje ni dano samo po sebi – posamezniki, ki naseljujejo Škofičev svet, ga morajo skupaj z lirskim subjektom iskati in odkrivati znova in znova, nato pa tudi utrjevati (metafora lova, ki se vije čez zbirko, pri tem nikakor ni naključna). V tem se kaže izrazita nadčasnost Tuskuluma, ki v inovativnem, prvinskem prepletu vsakdana in mita nudi ostro, a nikakor cinično pretresanje sodobnosti, v kateri se človek ne more sporazumevati, če ne obvlada bolečine, kot zapiše pesnik. Kajti »Ni južni otok, ni. / Je beli kit, poln harpun / iz vseh obdobij, ki ga obletavajo / ptice na svoji vsakoletni poti na jug.«
