S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Če si niste ogledali premiere, potem naj uvodoma povem, da so predstavo Kje je Jezus že udejanjili igralci amaterske skupine MRŠuTEATR, ki so tudi člani kulturno-umetniškega društva Alme Karlin, v sodelovanju z mladimi glasbeniki, ki se kličejo Delo na črno in Elabjer. Priprave na dogodek, ki se je v Celju zgodil v nedeljo, 29. avgusta, so trajale mesec dni.
Vaja
Obvezne začetne minute čakanja. Vmesno zvonjenje mobitelov. Igralska zasedba (šteje 11 ljudi, ki igrajo v spektaklu 38 vlog) je namreč razmeroma velika in ker je igranje samo njihov hobi, to pomeni, da je potrebno čas za vaje vpeti v njihov vsakdanji delovnik. Večina članov omenjenega društva študira, tisti, ki pa že delajo, jim je igranje v predstavah glavna zapolnitev prostega časa.
Ko se igralci zberejo, se »kao« začne vaja. In to z obveznimi salvami smeha. Ne samo zaradi humorja, ki ga je sicer poln tudi tekst, ampak tudi zaradi smešnosti prizorov, ki morajo po direktivi režiserjev in scenaristov (zdaj že utečenega tandema Vlada Torova in Andreje Jezernik) uprizarjati igralci. K boljši zabavi pripomorejo seveda še komentarji prisotnih, ki zelo radi pointerpretirajo posamezne prizore in na vajah hote ali nehote ubesedijo kakšno »bedarijo«. S tem mislim predvsem »lokalne fore«, ki si jih vsak igralec razlaga po svoje – še posebej Mateja Ž. in Lenart sta pri tem nemogoča, pravijo ostali.
Prostor za vajo
S prostori imajo za zdaj še probleme, zato so za to predstavo vadili na zelo različnih mestih: v Ustvarjalnem pristanu, v celjskem mestnem parku, v MCC-ju, v šentjurskem kulturnem domu, na odru, ki stoji pred Radiem Celje in zadnji dan pred premiero celo v veliki dvorani kina Union (za katero smo se strinjali, da bi bila zelo primerna za kakšno reprizo). Društvo, na žalost, še nima svojega prostora za vaje. Imajo samo svoj korespondenčni naslov in sicer na Vrunčevi 9 v Celju in seveda elektronski naslov [email protected].
Scena in kostumi
Vodilna ideja pri ustvarjanju scene je bila narediti zunanjo obliko predstave šaljivo in otroško, saj je podton teksta precej resen. Upam si zapisati, da je bila tudi pri izdelavi scene potrebna pravšnja mera domišljije in to iz preprostega razloga, ker smo morali narediti sceno in rekvizite za čim manj stroškov. Pri tem nam je bila v veliko pomoč tudi Mihaela Jezernik, ki je eden glavnih sponzorjev spektakla. Rade volje je odstopila svoje prostore Ustvarjalnega pristana, katerega poslanstvo je dovolj dobro izraženo v samem imenu.
Druženje po vajah
To je še posebej zabavno. Ne bom naštevala kafičev, kjer smo pustili tolarje za kave z mlekom, prave in planinske čaje ter vse ostalo. Seveda so po vajah sledila bolj ali manj konstruktivna razglabljanja o igri in tu in tam še kakšen kreativni prepirček. Kadar pa igralci niso bili preveč utrujeni, so posedeli tudi dlje v noč in se zabavali, kot improliga. Igralska zasedba se med sabo precej dobro pozna, saj se tudi sicer veliko družijo. Dvomim, da bi v nasprotnem primeru lahko ta gledališka skupina uspevala – za ure, ki jih preživijo skupaj, namreč ne dobivajo plačila. In ravno to se mi zdi ključnega pomena. Da so namreč v današnjih, tržno usmerjenih časih, pripravljeni ustvarjati in »zapravljati« svoj čas, ne da bi v zameno pričakovali težke honorarje. Očitno so se pripravljeni žrtvovati in s tem hraniti svoje kulturno-umetniške duše.
O Jezusu
Igralci spektakla Kje je Jezus svoje vaje komentirajo takole:
Andreja Jezernik (soavtorica teksta, scene in režije): »Če bi za vsako kapljico potu in vsak izgubljen živčni končič dobili tolar, bi bila predstava veliko lažje izvedljiva.«
Mateja Žvižej: »Kaj pravijo? Grizli in Lidija sta najbolj nemogoča!«
Lenart Skok: »Brez komentarja.«
Nina Huremovič: »Vedno sem prišla eno uro prej.«
Niko Korenjak: »Bi lahko bilo boljše. Mateja se preveč >fruhta<.«
Luka Žerjav: »Veselo, zabavno, mučno, poučno.«
Bogdan Rahten: »Nekaj takega sem že dolgo iskal.«
Gregor Stamejčič (Grizli): »Vse skupaj je izpadlo zelo šaljivo in sem vesel.«
Lidija Cokan: »Počutila sem se kot doma. Ves čas so me kregali.«
Robi Kramarič (Bozo): »Tu se je zame začelo vse.«
Vlado Torov (Toro), soavtor teksta, scene in režije: »Vaje so zato, da je fajn.«
Edi Jazbinšek: »Največ časa sem si vzel za svoj avtogram.«
Miha Barborič: »Sicer sem se priključil skupini šele zadnji dan, zato ne vem, kako se je delalo pred tem. Ampak to, kar sem videl, je v razsulu.«
Kaj povedo
Kaj želijo s svojim spektaklom povedati? Po moji interpretaciji, nekaj takega: Bog je izgubil stik s svojimi ovčicami in ga skuša na različne načine ponovno vzpostaviti. Ali to uspe, preverite sami, seveda tisti, ki si niste ogledali premiere. Morda še bolj bistveno pri vsej stvari pa je, da so člani skupine MRŠuTEATR dokazali, da se da z dobrimi idejami, veliko dobre volje in malo denarja, prikazati marsikaj. Mladi kulturniki želijo nadaljevati z realizacijo svojih idej. Pod okriljem KUD Alme Karlin, pripravljajo izid pesniške zbirke, kompilacijo celjske elektronske glasbe, gibalni teater KONSTRUKTOGRAD Č.L.O.U.K., delujejo tudi kot odbor za ohranitev in prenovo hiše Alme Karlin. Za sabo pa imajo nekaj uspešnih ponovitev predstave Kje ste Celjski, organizirali so dve okrogli mizi in proslavo ob dnevu knjige.
Mateja Krajnc, Novi tednik, 9. 9. 1999
