Minuli ponedeljek je bil za Dom sv. Jožef Celje praznični dan. Obelodanili in ustrezno proslavili so novico, da so za uvajanje metode montessori v delo s stanovalci, zaposlenimi in vodenje ustanove prejeli zlata certifikata.
Kot pravijo v Domu sv. Jožefa, je zanje prejem certifikatov potrditev poti, po kateri stopajo. “Sledeč karizmi naših ustanoviteljev – lazaristov, smo v metodi montessori odkrili možnost, da nas na poti iskanja za stanovalce in zaposlene optimalnih rešitev, utrdi in potrdi.” Kot pravijo, s prejemom certifikatov sprejemajo zavezo, da bodo na tej poti vztrajali tudi v prihodnje.
Petim inštruktoricam metode motessori je priznanja podelila delovna terapevtka Sara Črepinšek, ki je z metodo montessori pri Sv. Jožefu pričela po obisku seminarja “Montessori Adaptee” v Parizu leta 2015.
Na prireditvi sta preko zoom povezave sodelovala tudi dr. Carmeron Camp, ki je metodo montessori uvedel v delo s starejšimi in osebe z demenco ter Gary Johnson, ki spremlja vključevanje zaposlenih in delo ustanove, kot celote. Oba sta Domu sv. Jožef čestitala in poudarila, da je sedaj posajeno drevo, ki ga je potrebno še skrbno negovati.
Pri tem poslanstvu bodo, kot pravijo pri Sv. Jožefu, z njimi vsi, ki so se udeležili slovesnosti. “Vsak je pridal svoj pomembni prispevek k doseženemu, sedaj pa je povabljen k sodelovanju pri negi drevesa, ki nas bo v prihodnje povezovalo v skrbi za starejše in osebe z demenco.”
“Gre za način življenja, podlaga so štiri osnovne vrednote: spoštovanje, dostojanstvo, enakost in zaupanje. Karkoli delamo, se moramo vprašati, ali bo spoštljivo do drugega, dostojanstveno, bodo ljudje obravnavani enakovredno in ali bo to gradilo zaupanje med nami. Če je odgovor da, potem delamo pravo stvar. Z drugimi ravnamo tako, kot si želimo, da bi ravnali z nami. Ustvariti moramo okolje, v katerem bi sami radi živeli.
Ljudem je treba pokazati, kar želimo, da naredijo. Povabimo jih, da nekaj naredijo, ne ukažemo. Takšen način daje človeku nadzor nad situacijo. Pri vsem, kar delamo, ponujamo izbiro. Izbira določa kakovost življenja. Prostor, kjer nimaš nobene izbire, je zapor. Če nimaš izbire, to ni tvoje življenje. Stanovalcu v domu za ostarele damo izbiro, če ga, recimo, vprašamo, katero srajco bi oblekel.”
