Damir Krznar je prejšnjo sezono nogometni klub Celje pripeljal do drugega naslova državnih prvakov. Albert Riera je bil po kontroverzni zamenjavi šampionskega trenerja pripeljan, da rezultat nadgradi še z atraktivnim nogometom.
In res, če kaj, je Rierino Celje razburljivo kot znamenita ruska ruleta: vsaka tekma zase je napeta loterija z nepredvidljivim koncem. Dolgčas resda ni nikomur, rezultat pa … 4. mesto aktualnih šampionov in velikih 8 točk zaostanka za ljubljansko Olimpijo.
Naj se mu, upravičeno ali ne, očita predrznost, aroganco, samovšečnost in nespoštljiv odnos do tekmecev, nekaj je tudi po še eni posezoni Alberta Riere ob naših zelenicah jasno: kontroverzni Španec je nedvomno popestritev za slovenski nogomet. V Celju si, ob vrhunskih rezultatih, želijo tudi šova za gledalce, katere na vse pretege skušajo privabiti na (pre)velike tribune stadiona Z’dežele; zato po svoje ne čudi, da so “umirjenega gospoda” Damirja Krznarja, zamenjali s preverjenim “šovmenom” Albertom Riero. Še posebej, ker je bil z osvojitvijo naslova prvaka z Olimpijo preverjen tudi v trenerskem, oziroma rezultatskem smislu.
Pa vendar si Valerij Kolotilo, ko je sredi poletja tako brezobzirno Hrvatu pokazal vrata, da je lahko v Celje vrnil Španca, ki je vmes pogorel v nogometni Franciji, zagotovo ni predstavljal, da bo jesenski del sezone pod Riero ekipa končala šele na skromnem četrtem mestu. Skromnem glede na vložek v ekipo, ambicijo celjskega nogometnega kluba in, nenazadnje, na sloves Alberta Riere kot velikega zmagovalca.
To jesen je bil slednje, zmagovalec torej, precej manjkrat od pričakovanj. Najprej je po seriji porazov z ekipo ujel zadnji vlak za evropsko jesen: po izgubljenih vstopnicah za Ligo prvakov in Ligo Evropa je Celju ostala “tolažilna” Konferenčna liga. V tej Celje nastopa solidno; po štirih tekmah so z ravno toliko točkami na 20. mestu in si, vsaj ob eni zmagi v preostalih tekmah do konca leta (ciprski Pafos v gosteh in waleški The New Saints doma) lahko obetajo evropsko pomlad.
Utrujeni in po evropskih tekmah morda ne toliko motivirani, pa Celjani na domačih zelenicah točke izgubljajo na vsakem koraku. To jesen so jih tako premagovale ekipe bistveno nižjega ranga in proračuna; denimo Mura, Primorje, Bravo in Radomlje. Od derbijev za vrh so Celjani dvakrat “dobili” Maribor, v srečanju, v katerem je španski rojak na klopi nasprotnika Rieri močno stopil na živec, pa so grofje doma izgubili proti najnevarnejšem tekmecu za naslov, ljubljanski Olimpiji.
A tudi Olimpija, ki še uspešneje od Celjanov igra v Evropi – je na 7. mestu skupne lestvice s 5 točkami več, greši – nazadnje ravno v zadnjem jesenskem krogu prvenstva, ko so z Bravom (ponovno) zgolj remizirali. A kaj, ko so še enkrat več “kiksnili” tudi Celjani in proti predzadnjim Domžalam na domači zelenici izvlekli le točko ter zapravili priložnost, da bi bili pred zimskim premorom dve točki bližje prvemu mestu.
Čeprav je Riera po prihodu v Celje ekipo na veliko krepil predvsem s tujci (z izjemo Sešlarja), pa mu je treba priznati, da edini od vodilnih ekip v prvenstvu igra pretežno s slovenskimi nogometaši. Poudarek na slovenskih in ne celjskih, ki so z odslovitvijo Denisa Popovića in Metoda Jurharja – oba sta danes standardna pri tretjo uvrščenem Kopru, ostali zgolj pri mladinskem vratarju Luki Kolarju. Ta je po neprepričljivih predstavah obeh članskih vratarjev, veterana Rozmana in iz Italije posojenega mladega upa Štubljarja, dobil svojo priložnost v zadnjih dveh jesenskih krogih. In če je spodbudno zaklenil vrata proti Nafti, je ravno na zadnji tekmi plačal davek neizkušenosti in v lastno mrežo spustil gol preveč za boljši točkovni izkupiček svojega kluba.
Škriplje na dveh ključnih položajih
In prav vratarsko mesto se je skozi celoten jesenski del tekmovanj kazalo kot glavna hiba celjske ekipe. Vse do poškodbe odličnega litovskega napadalca Armandasa Kučysa proti Betisu v Sevilji, ko je luknja zazevala tudi v napadalskih vrstah. Kučys je do prisilnega počitka v 12. prvenstvenih krogih zadel šestkrat, naslednja po učinkovitosti pa sta po 18. jesenskih krogih vezista Svit Sešlar in Ivan Brnić s po štirimi zadetki.
Aljoša Matko, z 18. goli najboljši strelec prejšnje sezone 1. SNL, je to jesen v prvenstvu zmogel le dva zadetka. Volje in borbenosti mu ne gre očitati, prav tako ne manjka priložnosti, a kaže, da je problem predvsem psihološki, saj se zdi, da v trenutnem stanju ne bi zadel niti olimpijskega bazena.
Uspeh prinaša stabilizacija ekipe in okrepitve na šibkih mestih
Koncu jesenskega dela prvenstva v 1. SNL navkljub pa polsezona za Celjane še ni končana, saj v četrtek v Konferenčni ligi gostujejo pri Pafosu, naslednji četrtek pa doma gostijo New Saints. Nato pa predvsem pisarne čaka veliko dela, saj se zdi, da Celjani, če imajo resno ambicijo dohiteti in na koncu v boju za naslov premagati izjemno prepričljivo Olimpijo, potrebujejo vsaj vratarja in še enega napadalca na višjem nivoju od trenutno razpoložljivih v celjskem klubu.
Po premoru pa bo v roke moral pošteno pljuniti tudi Albert Riera ter v pripravljalnem obdobju ekipo vendarle dokončno ukrojiti po lastni filozofiji in zahtevah. To pomeni predvsem stabilizacijo v igri, ki jo ob odprtem, napadalnem, a tveganem pristopu prinese zgolj popolna uigranost ob jasnem prevzemanju odgovornosti na posameznih igralnih položajih. Obojega je v Celju to jesen vpijoče očitno primanjkovalo.
