S tem naslovom je bil na današnji dan pred 70 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Stenografija je znanost – stenografiranje pa umetnost
Ni še dolgo od tega, ko je bil v prostorih Ekonomske srednje šole ustanovni občni zbor Stenografskega kluba. Polno zasedena učilnica je pričala, da se je zanimanje za stenografijo v Celju v zadnji dobi dvignilo. Poleg par zastopnikov dijaštva je prisostvovalo na občnem zboru tudi lepo število stenografinj iz prakse.
Predsednik iniciativnega odbora, tov. prof. Dušan Beg je imel dvoje predavanj. V uvodnem predavanju je zajel bistvo in pomen stenografije ter po udaril, da je pomen stenografije v moderni dobi narasel. Stenografija je postala v zvezi s pisalnim strojem, telefonom in radiom važno sredstvo de lovne metode v gospodarskem in političnem življenju. Danes ne potrebujejo stenografov samo trgovska in industrijska podjetja, odvetniške pisarne, mar več tudi ljudska skupščina, občinske, okrajne, zadružne in različne društvene pisarne. Stenografija je nujno potreb na študentom na univerzah, zaradi po manjkanja učnih knjig pa pogosto tudi že dijakom-višješolcem. Tudi novinarska služba je nujno povezana s stenografijo.
Hvalevredna je pobuda tukajšnje Ljudske univerze, da je uvedla tudi stenografske tečaje. To njeno delo bo prešlo avtomatično na Stenografski klub, kakor je že prešlo po vseh drugih večjih mestnih središčih. Namen našega kluba bo predvsem gojiti in širiti slovensko stenografijo in zastopati interese poklicnih stenografov.
Delegatka stenografskega društva iz Ljubljane, prof. Petra Dobrila je ugotovila, da je Celje pravzaprav zibelka slovenske stenografije, kakor je predsednik iniciativnega odbora podal kratek zgodovinski pregled o razvoju stenografije v celjskem območju. Ravno Celje in njegovo bližnje in širše območje je igralo važno, da celo odločilno vlogo v razvoju slovenske stenografije.
Prvo slovensko stenografijo je sestavil leta 1865 slovenjegraški nadučitelj Franc Hafner. Matica Slovenska je pri znala Hafnerjevemu prenosu sicer mnogo vrlin, vendar ga je zaradi premale praktičnosti odklonila kot založnica. Hafnerja imenujemo lahko upravičeno začetnika slovenske stenografije, ki se je razvijala od tedaj naprej nenehno in plodno po Gabelsbergerjevem sistemu in dosegla po tem sistemu svoj višek v Novakovi stenografiji, ki je dobro premišljena, praktično preizkušena in strogo znanstvena. Stenograf tedanjega dunajskega državnega zbora, Ivan Tanšek, Je sestavu, svoj lastni prenos Gabelsbergerjeve stenografije v slovenščino. Njegov prenos so rabili tudi v Hrvatskem saboru. Žal pa ni bil ta prenos nikjer objavljen in se je zgubil, tako da ne vemo, kakšna je bila ta stenografija. Popolnoma samo stojen in originalen slovenski sistem pa je izdal Anton Zupan iz Vranskega, ki je bil priobčen leta 1891 v »Stenografu«. Čeprav je veljal v tedanji dobi za stenografskega veščaka in učenjaka, se njegov stenografski sistem ni razširil, ker je bil poln znanstveno-stenografičnlh navlak, ni bil pa praktično uporaben. V naše območje seže po rojstvu in šolanju ter po stenografskem organizatoričnem delu prof. Anton Bezenšek. V razvojni črti slovenske stenografije iz pretekle dobe je Bezenšek poleg Novaka gotovo najmočnejši slovenski stenograf. Monografijo o Antonu Bezenšeku je spisal 1. 1934 Alojzij Bolhar. Prof. Anton Bezenšek je bil rojen leta 1854 v Bukovju pri Frankolovem, 14 km od Celja. Umrl je leta 1915 v Sofiji v Bolgariji, kjer je tudi pokopan. Ima velike zasluge za slovensko, hrvatsko in bolgarsko stenografijo. Študiral je na celjski gimnaziji, kjer sta ga navdušila za stenografijo zlasti prof. dr. Lindner in Krušič. Bezenškova stenografija je izšla leta 1893. Po njenem izidu so se ustanavljali stenografski venčki na slovenskih srednješolskih zavodih. Profesor Bezenšek je organiziral prvi stenografski shod v Žalcu 1. 1899 in drugega v Šentjurju ob južni žel. l. 1901, kjer se Je ustanovilo tudi prvo Slovensko stenografsko društvo. Prof. Bezenšek Je bil zelo razgledan stenograf, vendar njegovo delo ni strogo znanstveno in je vse premalo poglobljeno v duha slovenščine, zato se ni moglo obdržati. V novejši dobi se je bavil s stenografijo še v Avstriji germanist prof. Jedlička, v bivši Jugoslaviji pokojni gimn. direktor Jeršinovic, potem pa Alojzij Bolhar, ki je stenografiral tudi pri sodnih razpravah. Na trgovski šoli je deloval uspešno zlasti pok. učitelj Matkso Wudler.
Predsednik je predlagal, naj bi v okviru kluba delovale tri sekcije: teoretsko-znanstvena, kadrovska in strojepisna. Določena je bila tudi vpisnina in članarina. Uspeli občni zbor je navdušil stenografe za delo in za ono upoštevanje stenografije, ki ga zasluži.
Celjski tednik, 14. 1. 1955
