Šolsko leto je že prekoračilo polovico, kar za dijake zaključnih letnikov naznanja ključno obdobje. Ti vse pogosteje razmišljajo o prihodnosti po srednji šoli. Nekateri se osredotočajo na priprave za študij, drugi pa na vstop v poklicno življenje.
Preden pa zaključijo to poglavje in stopijo na novo pot, jih čaka eden izmed vrhuncev srednješolskih let – maturantski ples. Ta dogodek so že doživeli dijaki številnih srednjih šol v Celju, na enega od februarskih petkovih večerov pa so se na plesnem parketu zavrteli tudi maturanti I. gimnazije v Celju.
Na letošnjem, 64. maturantskem plesu I. gimnazije v Celju se je zavrtelo 192 plesnih parov, dvorana pa je skupno sprejela 1500 obiskovalcev. Ob 19. uri se je dogodek začel s petjem maturantske himne, prisotne sta nagovorila maturantka Sofija Tyutyunyik in ravnatelj I. gimnazije v Celju dr. Anton Šepetavc. Zarja Ozvatič se je zahvalila plesnemu učitelju Boštjanu Špiljaru iz Plesnega vala, nato pa je sledil ples z razredničarkami in obema ravnateljema. Poleg Šepetavca je zaplesal še ravnatelj Glasbene šole Celje Simon Mlakar. Prisotne je s svojo skupino zabavala Nuša Derenda.
Dogajanje se je nadaljevalo s plesom s starši, večerjo, polnočno četvorko ter z zabavo dolgo v noč. Kot nam je dejal ravnatelj Šepetavc, je bilo na letošnjem plesu odlično vzdušje, vsi so bili zadovoljni z izvedbo in tudi osveženim videzom dvorane Golovec.
Ob tem nam je o njegovih občutkih zaupal še: “Za množično prireditev gre, ogromno je dela in veliko skrbi, odgovornost šole in ravnatelja pa je tako rekoč vseobsežna, zato si vsako leto krepko oddahnem, ko ples uspešno spravimo pod streho. Vedno poudarjam, da je to nepozaben in neponovljiv večer za maturante, zato se iskreno veselim z njimi in njihovimi starši, na stres in obremenitve pa ob tem zlahka pozabim.”
“Bilo mi je v čast in veselje preživeti ta gimnazijska leta z vami.”
Ravnatelj je v nagovoru ob maturantskem plesu večer opisal kot čas mladosti, veselja in poslavljanja, ko se prebujajo spomini in bliža matura. Zahvalil se je staršem, profesorjem in maturantom za njihovo podporo, trud in srčnost, ki so šolo naredili posebno.
Ob tem je maturantom na srce položil še: “Ostali mi boste v najlepšem spominu. Bilo mi je v čast in veselje preživeti ta gimnazijska leta z vami. Prišli ste kot otroci, odhajate kot ljudje. Pogrešal vas bom in upam, da bo kdo pogrešal tudi mene. Ker da boste pogrešali šolo, vem. Še vedno, v vseh časih, jo večina je. Še vedno skoraj vsi, ki odidejo, slej ko prej spoznajo, da jim je stara domačija na Kajuhovi 2 – kljub vsemu in vsemu navkljub – bila v letih srečevanj in spoznanj, v letih odraščanja in dozorevanja … varen pristan in drugi dom.”
