Celjski kolesarski tabor so v zadnjih dveh sezonah zapustili reprezentanti Bonča, Baloh, Rovšček, Sviben in Šmerc, iz začetne ekipe pa v starem okolju vztraja samo Velenjčan Iztok Melanšek, ki se je letos celo vrnil med reprezentančne kandidate.
»Odhodi so posledica mačehovskega odnosa Športne zveze Celje in občinskih struktur, ki kolesarstvu ne namenjajo ustrezne podpore. Predlani smo imeli odlično ekipo, štiri udeležence svetovnega prvenstva in na domačih prvenstvih osvojili večino zlatih kolajn, a se ni nič spremenilo. Pač, zapustili so nas reprezentanti in v slovenskem prostoru smo se spet znašli v podrejenem položaju,« je o zadnjih sezonah razmišljal Iztok Melanšek, ki na dirki Po Sloveniji skupaj z mladim upom Gregorjem Tekavcem vozi za ekipo sponzorjev, Brane Ugrenovič pa za Slovenijo B.
Mnogi so zapustili Celje, vi pa vztrajate. Mar ni bilo nobene ponudbe za prestop?
Pred šestimi leti me je vabila Idrija, nekaj pozneje še Sava. Pri nas so velike težave s pridobitvijo izpisnice in zato ni bilo nič s prestopom. Položaj še zdaleč ni idealen, veliko je neizpolnjenih obljub, toda v zadnjih mesecih se je marsikaj izboljšalo. Tudi s prihodom trenerja Ivana Karapetrova iz Bolgarije, ki je velika pridobitev za naš klub.
Vrnitev v reprezentanco pomeni dodaten motiv. Kako kaže z možnostjo nastopa na svetovnem prvenstvu?
Vse je odprto, veliko pa bo odvisno od nastopa na dirki Po Sloveniji. Celjski kolesarji smo pri določanju reprezentanc nekoliko zapostavljeni, obenem pa se je brez močne ekipe težko prebiti v ospredje. Z novim pokroviteljem in strokovnim vodstvom smo na pravi poti in na stopnji, ko je največ odvisno od tekmovalcev.
Pred leti vas je huda poškodba roke oddaljila s ceste. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Reprezentant sem bil leta 1988 in 1989. Teden dni pred odhodom na dirko Po Avstriji, ki se je končala z zmago Bonče, sem v Zagrebu med spustom pri hitrosti 80 km/h zaradi počene gume hudo padel. Zdravniki so šele čez nekaj tednov ugotovili zlom roke, z operativnim posegom so mi kost utrdili z vijaki in zaradi poškodbe sem izgubil dve sezoni.
Brez določene mere poguma come-back najbrž ne bi bil mogoč?
Vrnitev res ni bila enostavna. Pri spustih sem nekaj časa okleval, vendar je znano nepisano kolesarsko pravilo, da je najslabše razmišljati o možnih posledicah padca. Na vsaki dirki, na vsakem treningu bi moral imeti novi gumi, kar zmanjšuje tveganje okvare, vendar smo bili včasih prisiljeni k uporabi starih materialov.
Kaj je močnejša stran Iztoka Melanška: enodnevne ali večetapne dirke?
Vseeno, kar dokazujejo uspehi. Z ekipo srebro z balkanskega prvenstva in zlato z državnega prvenstva na pisti, v posamični konkurenci pa trije broni z gorskega DP in pred leti 9. mesto na dirki Alpe-Adria in 24. mesto z dirke Po Avstriji. Če se že moram odločati, potem so najbolj po mojem okusu zahtevne dirke s številnimi vzponi.
Vsaka ekipa ima svojega favorita in zanj vozijo sotekmovalci. Kakšne so tovrstne izkušnje?
Trener glede na konfiguracijo proge in formo določi kolesarja, ki mu je vse podrejeno. Z odločitvijo se moraš sprijazniti, seveda pa nastopijo težave, če izbira ni bila najbolj posrečena. Tudi v takšnem položaju sem se že znašel in ni bilo ravno prijetno.
Dirka Po Sloveniji?
Zadnje tedne mi gre dobro. Cilj je uvrstitev med deseterico, kar bi me obdržalo v krogu kandidatov za SP. Moja ekipa ni najbolj idealna, delati bomo morali za druge, toda če bo priložnost…
Novi tednik, 6. 5. 1993
