Zgodovinski razvoj celjskega gledališča je končno dospel do 6. decembra 1950, ko je Mestni ljudski odbor izdal odločbo o ustanovitvi poklicnega gledališča v Celju. Obenem s tem odlokom je pričel z energično akcijo obnavljati od okupatorja porušeno gledališko stavbo, ki jo končno odpiramo s slavnostno predstavo Kreftovih Celjskih grofov.
S tem dnem je zaključena prva faza nad stoletnega napora celjskih gledališčnikov za poklicno gledališko ustanovo. Pogumno revolucionarno dejanje Janeza Jeretina, ki je dne 16. septembra 1849 uprizoril v Celju prvo slovensko gledališko predstavo z Linhartovo Županovo Micko, je bilo začetek borbe za slovensko gledališče v našem mestu. Delovanje vsej poznejših pokolenj — od Čitalnice preko Celjskega pevskega društva v časih avstrijskega cesarstva in Dramatičnega društva v predaprilski Jugoslaviji pa do ustanovitve Ljudskega gledališča v svobodni Titovi Jugoslaviji — vse do današnjega dne je nepretrgana borba za uresničenje ene same vroče želje: ustanovitev poklicnega gledališča.
Z otvoritvijo vsem modernim zahtevam ustrezajoče gledališke stavbe je ta smoter dosežen. Kar ni bilo mogoče v sovražni nam Avstriji, kar je bilo nemogoče v reakcionarni protiljudski stari Jugoslaviji — to nam je dala socialistična Titova Jugoslavija, ki se zaveda velikega poslanstva gledališča za kulturni dvig delovnega človeka.
Ko prevzemamo ta prekrasni, z velikimi žrtvami in s še večjo ljubeznijo dograjeni hram slovenske gledališke umetnosti, se dobro zavedamo ogromne odgovornosti/pred zgodovino in pred našim delovnim ljudstvom.
Zaman bi bile vse velike žrtve, položene v to ponosno stavbo, če bi se vsi člani našega sedanjega in bodočega gledališkega kolektiva — in to umetniškega kakor tehničnega — ne zavedali, da je gledališko delo težko, muke polno, nenehnega fizičnega in duševnega trpljenja in garanja polno življenje, ki pa je obenem kljub vsem težavam vendarle najlepši življenjski poklic, če je to življenje posvečeno enemu samemu smotru: služiti ljudstvu.
V imenu vseh članov našega gledališča izjavljam in slovesno obljubljam, da bomo znali vedno ceniti velike žrtve, ki jih je naš delovni človek pod vodstvom predstavnikov naše ljudske oblasti žrtvoval za ustanovitev poklicnega gledališča in za zgraditev ponosnega gledališkega poslopja v Celju. Vsa naša stremljenja, vsi naši napori in vsa naša ljubezen pa bodo vedno posvečeni enemu samemu cilju: služiti umetnosti in z njo dvigati kulturno raven delovnega ljudstva!
Fedor Gradišnik,
upravnik celjskega gledališča
Savinjski vestnik, 9. 5. 1953
