Na celjskem kolodvoru vidimo ob prihodu in odhodu vlakov, kako je Celje gospodarsko navezano na Sotelsko dolino, saj so vedno in ob vsakem času vlaki v Sotelsko dolino natrpano polni.
Posebno pa je treba omeniti, da pripelje železnica zjutraj kar trikrat delavce v celjske tovarne in da ima popoldne v ta namen prav poseben delavski vlak.
Res je, da tega vlaka ne označuje niti vozni red v svojih izdajah in da njene smeri ne objavlja niti celjski kolodvor na svojem voznem redu, tako da zanj zvedo potniki le od ust do ust in seveda ne vedno v korist tujskemu prometu. Priznati je treba, da je nekoliko težavno opisati odhajanje in prihajanje popoldanskega delavskega vlaka, odpelje iz Celja ob 14,37 naravnost na Ponikvo, tam se obrne in vrne na Grobelno, zopet se obrne, gre v Mestinje obrne ter vrne v Grobelno, kjer počaka na ljubljanski vlak, da se končno odpelje v Zabok.
Priznati je treba požrtvovalnost železničarjev in najboljši namen železniške uprave, vendar je treba imeti pred očmi tudi potrpljenje potnikov, kajti le-ti morajo najprej izstopiti na Grobelnem, tam ob plotovih in po sencah potrpežljivo čakati, da se vrne vlak in se morajo peljati naprej. Pribiti je treba, da se to vrši dnevno in da skače na Grobelnem vsaj 150 delavcev najprej iz vozov, potem pa skoraj enako število zopet nazaj. Mučno je to ob lepem vremenu, kar nevzdržno pa ob slabem vremenu, ko ni nikjer primerne pokrite čakalnice, pa tudi sicer komaj nekaj klopi. Zato bi bilo neprimerno ugodneje, da bi železnica ugodila želji in pustila potnike, da ostanejo v vagonih in bi jih brezplačno peljala do Ponikve in zopet nazaj na Grobelno, vsaj dotlej, dokler ne postavi zopet primerne čakalnice na Grobelnem. Ta čakalnica je tako potrebna s primernim bifejem, zlasti še ob sezoni, ko ga pogrešajo predvsem tujci.
Savinjski vestnik, 8. 8. 1953
