Trmast, uporen, odločno prepričan v svoje sposobnosti, se je 41-letni strojni inženir Jože Tanko iz Celja odločil, da se poda na plavalno pot, kakršno še nikoli na svetu ni nihče premagal. To pot mu je lani morje, ukleto v tisoč pasti, že preprečilo, ko je po 40 km plavanja moral odnehati zaradi morskih psov. Nekateri so mu prerokovali, da ga tudi letos ne čaka nič dobrega, saj se svetovni plavalci odločajo za maratone, ne daljše od 50 km. Uradni svetovni rekord, zabeležen kot ekstremni dosežek nekega Novozelandca pa znaša 108 km. Tankov načrt je bil premagati 130 km od Kopra preko Lignjana do Benetk.
Merilci bodo po uradnih zapisnikih še enkrat izmerili Tankovo pot, saj računajo, da je plaval še nekaj več kot 112 km. Uradni zapisnik bodo poslali overit na evropsko maratonsko plavalno zvezo v Napoli, le-tega pa skupaj s TV posnetki poslali v London, kjer naj bi našel svoje mesto v Guinnessovi knjigi rekordov.
Dobimo se dan pred odhodom
Mario in Lučo Fafangeli sta na svojo ribiško ladjo pripela reklamne zastave sponzorjev, brez katerih si tako velike akcije ni mogoče predstavljati. Na njej bosta Tankova žena Tončka in svakinja Ljubica pripravljali maratoncu obroke hrane. Tudi Emil Bah, ki je vodil organizacijska dela, si je zagotovil mesto na njej. Pa Jožetov brat Dušan, odgovoren za masažo in mazanje. Drugo ribiško ladjo, ki jo vodita Rudi Novak in Slobodan Cankar, so rezervirali za novinarje, ki se dan pred odhodom tudi že zbirajo. Napihnejo spremljevalna čolna in pri sami splavitvi je že bilo jasno, da bodo morali vsi sodelujoči poprijeti za vsakršno delo. Sestavljati začnejo zaščitno kletko, dolgo 8 in široko 4 metre, ki naj bi varovala pred morskim psom. Tanko je povsod zraven, misli, kaj bi bilo treba še kupiti in kje bi lahko izvrtal še kakšen dinar, saj so mu priprave popolnoma izsušile denarnico.
Start z zamudo
Tanko je skrbno izdelal načrt, kdaj mora skočiti v vodo, da bo plaval samo eno noč in dva dni in prišel na cilj v sredini druge noči. Med 9. in 10. uro, je bilo rečeno. Pa se je zataknilo, saj spremljevalni čolni niso mogli vleči predolge zaščitne kletke in tudi mreže je bilo premalo. Zato so jo razpolovili ter spravili na ladjo, da jo v primeru nevarnosti lahko uporabijo.
Marjan je namazal Jožeta s kitovo mastjo, ki naj bi ga varovala pred soncem, mrazom, algami… Ob 11.20 je skočil v vodo na veselje številnih naključnih gledalcev, ki so se zbrali na pomolu v Kopru, novinarjev, ki so bili že tudi nestrpni, ter vseh sodelujočih. Tekma s časom in kilometri se je pričela.
15 sekund za kosilo
Ribiški ladji sta odpeljali naprej, da ne bi naredili prevelikih valov. Po instrumentih kapitana so tudi točno odmerili načrtovano smer. Spremljevalni čolni, v katerih je tudi dr. Vanja Vuga, so spremljali plavalca tik ob rami.
Ko so po dveh miljah ujeli zasidrani ladji, je dr. Vuga izmeril Jožetu srčni utrip, temperaturo in še vodo, ki ima idealnih 26 °C. Jože ni bil zadovoljen s pripravljeno juho, ker je bil v njej nadrobljen kruh. Kratek počitek tako traja le 3 minute. Tudi ostali postanki niso bili nič daljši. Še najmanj si je Jože vzel časa za hrano, ki jo je popil v nekaj sekundah.
Običajno so bile to spasirane mesne ragu juge, mlečni napitki, čaj. Nekaj več počitka si je privoščil le takrat, ko ga je moral Marjan v vodi ponovno namazati. Trajal je 10 minut.
Podnevi težje kot ponoči
Edina misel, ki spremlja Jožeta v vodi, so udarci z roko. Šteje in šteje. 2.500 z eno roko naj bi jih bilo za dve milji. Preplaval naj bi jih v eni uri in 15 minutah. Pa ni bilo tako. Vsaj v začetku ne. Ni mogel verjeti računici, da dela občutno več zamahov do zasidranih ladij. Začel je dvomiti, da ga posadka vleče za nos. Ko se je naredila noč, je za dve milji potreboval ob enakem tempu manj udarcev.
Vodni tok je bil torej glavni krivec za slabo voljo v prvih urah. Noči se je Jože, najbolj bal. Morskih psov ni bilo, morje je bilo mirno in voda še toplejša. Jože je postal bolj zadovoljen.
Kot podvodni mož
Največja prepreka, ki je vseskozi ovirala Jožeta, so bile razcvetene morske alge in umazanija. Ne le na naši strani. Ob italijanski obali je bilo tega še veliko več. Včasih je bil Jože popolnoma zelen, kot podvodni mož je bil.
Marjan je moral v vodo vsaki dve uri, ter s krpo odstraniti zeleno nadlogo z Jožetovega telesa in ga seveda ponovno namazati. V drugem dnevu plavanja so obiskali posadko italijanski cariniki. Bili so izredno prijazni in navdušeni nad akcijo, za katero pri njih nihče ni vedel. Cariniki so tudi prosili za dovoljenje, da nekaj časa spremljajo akcijo.
Toliko, da vidijo kako maratonec priplava do ladje in obeduje. Zaželeli so si kozarček našega vina, v zameno pa so pustih nekaj steklenic njihovega piva. Policija je bila pripravljena odstopiti radijski kanal, da bi zveze z domovino bolje delovale. S tem je bilo namreč nekaj težav in le radioamaterju Brunu iz Izole se lahko zahvalimo, da smo najosnovnejše podatke sproti pošiljali radijskim postajam.
Cilj le dosežen
Morska voda je vse bolj razžirala Jožetovo grlo in usta. Dr. Vuga je poleg tega zdravil še bolečine, ki se začnejo pojavljati po vsem telesu. Zamahi so vse težji. Posadka drži pesti, ga bodri in nagrajuje s ploskanjem. Treba je vzdržati še nekaj kilometrov.
Žandarji so povedali, da je kanal v Benetkah zaprt, saj je voda v njem onesnažena in zastrupljena. Jože se je razsodno odločil nekaj kilometrov pred Benetkami, da z akcijo zaključi. Ladje so se zasidrale, spremni čolni pa so Jožeta popeljali do obale, do svetilnika, ki označuje predmestje Benetk. Po skoraj 38 urah nepretrganega plavanja je stopil na noge in položil našo ter italijansko zastavo na tla zmage. Dosežen je svetovni rekord, saj so mu merilci namerili 112 km neprekinjenega plavanja in s tem največji cilj skromnega Celjana. »Ni ga denarja, ki bi me še enkrat pripravil, da bi se odpravil na tako dolgo plavalno pot«, je dejal takoj po prihodu na ladjo, kjer se je še nekaj časa boril z bolečinami in krči.
Nikoli ne bom odnehal
Čez osem ur so bile ladje že nazaj v Kopru. Tanko je, urejen in dokaj spočit, vsakemu sodelujočemu stisnil roko. Nihče ga ni pričakal, le novinarji smo poskrbeli, da je skromnost, zagrizeno delo in nadčloveški napor dobilo neko veljavo. Nekdo je rekel, da morja ne bo brez Tanka.
Ob tem se je Jože le nasmehnil, oči pa so kazale, da že razmišlja naprej. »Ne bom odnehal, le cilji bodo bolj skromni. Drugo leto bom plaval od kraja do kraja po slovenskih obmorskih mestih. 60 km v enem dnevu, s ciljem v Trstu.«
Novi tednik, 18. 8. 1988
