Sinoči je v celjskem Narodnem domu potekala slavnostna podelitev Veronikine nagrade za pesniško zbirko leta 2013. Letošnji prejemnik te prestižne nagrade, katere avtorica in organizatorka je Fit media in ki jo Mestna občina Celje podeljuje vse od leta 1997, je pesnik in jadralec Karlo Hmeljak z zbirko Krčrk. Lavreat je poleg denarne nagrade v višini 4000 evrov bruto prejel še listino celjske občine.
V Narodnem domu v Celju se je sinoči trlo pesniške in pisateljske srenje, prisoten je bil tudi župan MOC Bojan Šrot. Po uvodnem nagovoru moderatorke Andreje Petrovič in uverturi Damirja Korošca na vibrafonu, je zbrane z besedo in poezijo pozdravil Ciril Zlobec, leta 2000 prejemnik Veronikine nagrade in 1997 Zlatnika poezije. Ker je seveda osrednja nit dogodka večer poezije, so svojo poezijo na odru predstavili Tanja P. Hohler, članica Celjskega literarnega društva ter nominiranki in nominiranci za Veronikino nagrado. Za letošnjo Veronikino nagrado je bilo nominiranih pet pesniških zbirk, poleg zmagovalne še Material izpod peresa Andreja Brvarja, Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar, Čakanje revolucije in modrosti Jurija Hudolina in Gospodinjski blues Patricije Peršolja.
V strokovni žiriji za Veronikino nagrado 2013 so pesniške zbirke ocenjevali Urban Vovk iz Mestne knjižnice Ljubljana, kritik Goran Dekleva in pesnik Aleksander Peršolja. Upoštevali so pesniške zbirke, ki so izšle v času od junija 2012 do vključno maja 2013.
Urban Vovk, predsednik strokovne žirije za Veronikino nagrado 2013, je v obrazložitvi nagrade zapisal, a je v temelje Hmeljakovega ustvarjalnega procesa v zbirki Krčrk vgrajeno spoznanje, da je neznosna lahkost izrekanja, ta brezskrbna blebetavost, s katero sami sebe brez predaha zasipamo v knjigah, po časopisih, na spletu ali v drugih medijih, poezijo izenačila z drugimi diskurzivnimi praksami. Obrazložitev nadaljuje takole: “To slej ko prej pomeni, da pesem danes lahko beremo s prav takšno brezbrižnostjo in eksistencialno neprizadetostjo, s kakršno sicer sledimo poročilom o vremenu ali prerivanjem v dnevni politiki – pa četudi številni pesniki vehementno zatrjujejo nasprotno. Zato si Krčrk postavlja skrajno zahtevno, v svoji paradoksalnosti morda kar donkihotsko nalogo – s poezijo iztrgati se topi očaranosti pesniške govorice nad samo seboj in z besedami izreči “upor tega, kar je, proti temu, kar iz tega, kar je, naredijo besede”.
Krčrk se tega projekta loteva s pomočjo poetike, ki se v dobršni meri naslanja na tehnopoetske prijeme in izjavljalske strategije, ki jih poznamo iz tradicij (slovenske) neoavantgarde. Toda Hmeljakovi visoko kinetični in vseskozi lucidni asociativni preskoki, domiselna igranja z zvočnimi bližinami med pomensko raznorodnimi besedami ter potrpežljivo raziskovanje napetega odnosa med izgovorjeno besedo in njenim zapisom tu ne služijo poizkusu, kako od obstoječega sveta odskočiti stran, v novo, še nikdar videno estetsko tvorbo, pogojeno le z močjo stvariteljske domišljije svojega avtorja. Prav nasprotno; nadvse prepričljivo prekinjajo gladko, kakor da samoumevno drsenje besed, razgaljajo njihovo zgolj navidezno, slej ko prej prazno smiselnost in bralcem omogočajo pod njimi uzreti realnosti sodobnega tehniziranega, kapitaliziranega in nihiliziranega sveta, do katerih nimamo resnično živega dostopa, če jih opisujemo z bolj pretehtano, logično razumljivo, kavzalno urejeno govorico. Če drži, da je vsaka resnično močna poezija sicer odprta, za nagovor pesniške tradicije pa obenem brezkompromisno zavezana času in svetu, sredi katerih je nastala, tedaj je Hmeljakov Krčrk zbirka, ob kateri si preprosto ni mogoče privoščiti nezainteresiranega skomiganja z rameni. Zato ji je žirija podelila letošnjo Veronikino nagrado za najboljšo pesniško leta soglasno.”
Nagrado je Hmeljak prejel iz rok župana, ki je prisotne tudi pozdravil, celotnemu nagovoru pa lahko prisluhnete v spodnjem video posnetku.
Na prireditvi so podelili tudi Zlatnik poezije, ki ga je tokrat za življenjski pesniški opus in za ustvarjalno požlahtnjenje slovenskega jezika in kulture prejel Niko Grafenauer. V jubilejni pesniški zbirki Grafenauerjevih zbranih in novih pesmi Diham, da ne zaide zrak je Aleš Šteger med drugim v spremni besedi zapisal: “Kljub nedvoumni izjemnosti njegovega pesniškega in esejističnega opusa je namreč v širši percepciji prevladal Niko Grafenauer kot družbena persona, njegov silni družabnostni elan in intelektualni erotizem sta ustvarila oblak, ki občasno skali pogled na njegovo ustvarjanje, na tekste za otroke, eseje, številne prevod in antologije, predvsem pa na izvirne pesmi za odrasle.”
Izjemnega pesnika, prevajalca, urednika, esejista in kulturnega ustvarjalca Nika Grafenauerja poznajo tako otroci kot mladina in starejši ljudje. Njegov opus otroške in mladinske literature (pesništvo in proza) obsega vse od Pedenjpeda (1966) in Avtozavra (1976) do Majhnice (1987). Zlatnik poezije je torej poklon Grafenauerjevemu življenju ustvarjanja.
Vabljeni k ogledu spodnjih video posnetkov. V prvem je zajeta izjava prejemnika letošnjeVeronikine nagrade, v drugem pa nagovor župana MOC Bojana Šrota. Ogledate si lahko tudi galerijo fotografij, posnetih na sinočnji slovesnosti.
[simpleviewer width=100% height=700 id=421]v/t/f: eH
