Marko Pogačnik je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, na oddelku za kiparstvo. Ustvarjal je Kranju, kjer je rojen, je eden izmed soustanoviteljev znane skupine OHO, znan po obdobjih reizma, konceptualne umetnosti in land-arta. Znan je tudi po tem, da je leta 1971 skupaj z družino in prijatelji ustanovil kmečko skupnost »Družina v Šempasu«, da bi se umetnost spet povezala z duhovnostjo in vsakdanjim življenjem
. . .
Po letu 1986 je začel postavljati kiparske instalacije iz cikla Zdravljenje Zemlje, med drugim v Tuemichu pri Koelnu, Cappenbergu pri Dortmundu, na Irskem, na ozemlju Iplasovih tovarn v Kopru, v Modemi galeriji v Ljubljani . . . zdaj tudi v Murski Soboti . . . prejšnjo soboto se je s prostovoljnimi sodelavci lotili zdravljenja in kalvarije bolnega mesta Celja. Večer pred tem je s predavanjem Energijska moč umetniškega dela pred številnimi poslušalci v Likovnemsalonu oživel klub Odeon…
Svoje moči in svojih sposobnosti ne vsiljuje. Pomaga, če lahko. Piše knjige: Zmajeve črte, ekologija in umetnost. Ljubljanski trikotnik… piše tudi v tujih jezikih. Leta 1990 prejme za delo Za zdravljenje Zemlje nagrado Prešernovega sklada. Leta 1991 je oblikoval državni grb in zastavo Republike Slovenije.
O njej
Hudo je bolna. Zlasti njena mestna pokrajina. Mestnega prostora ne bi smeh gledati ločeno od naravne krajine. Krajinske vrednote znotraj mestnega tkiva propadajo in najti je treba nov način gledanja na prostor in upoštevati vitalno energijske, elementarne in duhovne razsežnosti mestne in naravne krajine. On pozna njeno bolečino in skuša ji pomagati. Hitra urbanizacija dežele namreč ustvarja vtis, da naravna okolja v krajini izginjajo in da namesto njih nastajajo urbani sklopi. Ta vtis vara. Narava in Zemlja sta še vedno vsepovsod. Celo temelji nebotičnika so vkopani v Zemljo, tako kot so plasti avtoceste položene na organizem Zemlje. To jo rani. In pojem mestne krajine je treba jemati kot obliko preobražene ter v današnjih pogojih žal bolj ali manj odtujene in izmaličene naravne krajine. Življenje narave je pogosto izgnano iz mestnih struktur, agresijo pa se da pozdraviti s ponovnim oživljanjem kraja, s tako imenovano litopunkturo Zemlje, kar je izraz za določeno metodo ekološkega zdravljenja, ki je podobna akupunkturi pri človeškem telesu. Metoda, s katero zdravi On Njo, temelji na umetniškem delu, ime »litopunktura« pa pride iz grške besede za kamen (lithos) in, iz latinske za vbod (puncktura).
Zdravljenje Zemlje
»S skupino OHO, s katero sem sodeloval v šestdesetih letih na področju konceptualne umetnosti, smo iskali načine, kako priti z umetnostjo ven iz galerijskega prostora,« se danes spominja Marko Pogačnik. In začel je ustvarjati kar na ulicah in v naravi, v naravnih ambientih. Vendar je bila to umetnost, ki v naravi ni imela nobene realne funkcije, je danes prepričan zdravitelj Zemlje. Moralo je miniti deset let, da je našel način, kako pomagati bolnemu planetu. Zavedal se je, kako boleči so postali ekološki problemi in nevarnost, da uničimo življenje sredi katerega smo tukaj na Zemlji, je bila vse večja. Od nekdaj ga je kot kiparja tudi zanimalo, zakaj so stare kulture postavljale kamne na določena mesta v krajino, čemu služijo ti megalitski spomeniki, krogi iz kamnov in podobno. Marko Pogačnik je začel spoznavati, da to ni slučajno in ko se je naučil radiostezije, je lahko začel raziskovati ta »zakaj«.
Kaj kmalu je ugotovil, da ti spomeniki, pri nas jih razen v Istri sicer ni, stojijo zmeraj na energijsko pomembnih krajih, ali tam, kjer so sečišča določenih akupunkturnih meridijanov Zemlje. Kot kiparju, ki mu je kamen blizu, se je umetniku zazdelo, da bi lahko svojo energijsko moč razvil tudi v tej smeri. To metodo in to svoje novo spoznanje, litopunkturo, je imel prvič priložnost preizkusiti na ozemlju neke hude bitke iz druge svetovne vojne v Nemčiji, kjer je nemška vojska skušala zadržati ameriški prodor. »Lastnik tistega gozda me je povabil, da bi naredil skulpturo za njegovo zbirko in tako sem prišel v tisti kraj in odkril, kako je ta destruktivna sila, predvsem tudi sila človeškega trpljenja, vsepovsod še vtisnjena v prostor. Zato je bil ta nekako blokiran in ni mogel dihati. Po postavitvi sistema kamnov na akupunkturnih točkah se je prostor nekako odprl in na novo zaživel…«
Da se je Marko Pogačnik naučil poiskati bolne točke Zemlje, je moral prej razviti svojo lastno notranjo občutljivost. »Ljudje smo že preveč navajeni, da potiskamo te impulze v podzavest,« je spoznal kipar, »ker nimamo predstave, kaj dimenzija prostora pomeni.
V resnici pa je vsak človek občutljiv. Dovolj je že, če spimo na nepravem mestu in to začutimo. V mojem primeru je treba to znati čutiti zavestno. Najprej je treba odkriti določene notranje kvalitete in jih znati urediti. Potem zaznavam to s svojimi rokami, z gibanjem rok, ki začno gibati v ritmu energij. Uporabljam tudi bajalico, saj radiostezijska orodja ravno tako reagirajo kot roke.«
Pri zdravljenju Zemlje Marko Pogačnik orje ledino. »Svoja odkritja na tem področju že več let objavljam v večih jezikih, delam na različnih področjih v Evropi, saj pridobljenega znanja in lastnih energijskih sposobnosti ne želim obdržati zase,« pravi. Veliko uči tudi na seminarjih v slovenskih mestih, kamor ga povabijo, da bi jih ozdravil. Zanimivo je, ugotavlja, da je Slovenija tej novi vedi precej naklonjena in še malo ne caplja za Evropo. Marko Pogačnik pove, da tesno sodeluje z občinsko skupščino v Novi Gorici pri projektu zdrava mesta, dela litopunkturo parka v Murski Soboti in sodeluje z Urbanističnim institutom Slovenije pri projektu zdravo življenje v Ljubljani do leta 2000.
Zdravitelj o Celju
Mesto je precej bolno. »Velike težave ima prav na tej ravni, verjetno pa tudi na drugih ravneh. Pri opazovanju energijskih razsežnosti sem odkril celo vrsto blokad, ki so ekološkega, še bolj pa zgodovinskega izvora. Ni pa Celje v primerjavi z drugimi mesti nobena izjema. Ljudje smo v zadnjih časih na veliko gradili in nihče se ni zavedal, kaj se zgodi, če postavljamo težke betonske strukture v prostor in življenje. Narava mora dihati tudi tam, kjer je zaprta z betonom in asfaltom. Na gosto zgrajena in poseljena mesta predstavljajo za Zemljo hude blokade.
Problema zdravljenja Celja se je potrebno lotiti postopoma, dolgoročno,« je prepričan zdravitelj, ki želi mestu pomagati, rešiti ga zla v celoti ne more, se zaveda. »Pomagal bom, da bodo silnice laže stekle, da bodo določene točke laže zadihale, saj je vse to pomembno za zdravo življenje ljudi v mestu.«
Za sobotno delavnico skupaj z zainteresiranimi Celjani si je Marko Pogačnik izbral za začetek točke, kjer je sam odkril hude blokade v pretokih in z udeleženci te delavnice je delal z metodami, ki jih je sam razvil. Poseben način petja, ko skupina ustvarja harmonijo s petjem in pomaga harmonizirati energijsko strukturo tistega prostora, je samo eno izmed teh orodij. Drugi način, ki ga zdravitelj tudi uporablja, je vizualizacija, ali uporaba barv, ki jih projecira v prostor. S takimi načini in ponovitvami delavnic naj bi Marko Pogačnik pomagaj mestu in ljudem v njem.
Delavnica za zdravljenja mesta Celja se je začela na kalvariji pod Jožefovim hribom. Namenoma, naključno ali simbolično? »Kolikor je kalvarija simbol za križe in težave, ima že lahko svoj pomen,« se je strinjal Marko Pogačnik. »V bistvu pa kalvarija vodi na zelo pomembno energijsko točko Celja, na vrh skale, kjer stojijo križi in skulpture. Ta točka ima zelo močno kozmično naravo in naša delavnica je bila samo majhen začetek vsega dolgoročnega procesa, ki bo uspešnejši, če bodo sodelovali, vsaj v mislih, tudi ljudje bolnega mesta. Skušali bomo ugotoviti, kako je mesto vključeno v krajino z griči, ki so okoli mesta in eden izmed njih je prav Jožefov grič nad kalvarijo.«
Prav tam se je ustavila zdraviteljska karavana Marka Pogačnika, kiparja in zdravitelja Zemlje. Na izsledke bo potrebno še počakati. Časa pa ni več veliko…
Novi tednik, 18. 11. 1993
