Neisha nam je v prvem delu intervjuja že razkrila globlji vpogled v njen nov album Za vesoljke in kavboje. Tokrat pa se je z nami pogovarjala o sebi in o tem, kako sama doživlja svoja besedila, promocijsko turnejo in njeno poslanstvo na sploh. Poleg tega pa nam je hudomušno zaupala tudi, po čem pozna Celje in zakaj so ji Štajerci tako všeč. Vabljeni k prebiranju drugega dela intervjuja, kjer boste ugotovili, kje je najboljše vino in zakaj bi bilo morda najbolje biti srna ali opica.
Tvoja besedila so precej nekonvencialna, ne potekajo v stilu »ljubim vse na tebi«, ampak imajo določeno težo in vsebino. Kaj je muza tvoj’ga bluza, ki te inspirira k tovrstnim tekstom?
Veš, jaz ful razmišljam o tem, kako možgani delajo, kako ljudje razmišljajo. Kako lahko vplivamo ne na to, kako reagiramo, kako se počutimo, ampak kako kljub temu funkcioniramo, ker mislimo, da je prav. Ta razdvojenost tega, kar mi mislimo, da je prav in tega, kar nam duša, telo in organizem sporočajo je pogosto tako navzkriž. Zaradi tega se mi zdi, da lahko legitimno rečem, da ljudje zbolevamo zaradi tega. Delamo preko sebe, proti sebi in me ful zanima, zakaj je tako. A ne bi bilo bolje biti ena opica ali ena srna pa ne bi imeli s tem težav. Res, se samo pasti cele dneve in paziti mladiče. Kaj je nam, da razmišljamo cele noči, tipkamo in brskamo in se sprašujemo: »Kaj je še za vesoljem? A je še kaj ali ni?«, ali pa imam jaz preveč časa o tem razmišljat. Saj ne vem … Ampak poskušam imeti dve anteni in raziskovati. Jaz sem večni radovednež. Veš, ni samo glasba tista, ki me zanima, mene zanima veliko enih psiholoških zadev, ki jim posvečam ogromno fokusa in zanimanja.
Lestvice, intervjuji, koncerti, plošča – kako preživljaš to intenzivno obdobje?
Pripravljena sem bila na to. Jaz se samo temu posvečam in sem predana temu, torej mi ni nobenega problema. Večji problem je vedno samozavestno komunicirati z vsemi okrog mene, ki iščejo botrstvo za vse uspehe in v meni vse napake za vse padce, ki se dogajajo. Veš, to gre po nekem klišejskem vzorcu pri medijih: en čas te grajajo, en čas te hvalijo. Ko so koncerti razprodani, nočejo veliko pisati, ko pa niso čisto polne dvorane pa z veseljem pokažejo na to. Predvsem se izčiščuje situacija. Meni se zdi, da smo v takem letu čiščenja, ko se ti izkleše tvoja zvesta spremljevalna skupina, lahko rečem družina – tisti, s katerimi dobro delaš dalje in tisti, s katerimi nimaš kaj delat. Bom rekla, da je zelo katarzično obdobje. Jaz sem posvečena temu, kar delam. Treba je delati eno stvar naenkrat in iz tega potegniti maksimum. Če se nečemu posvetiš, v to usmeriš vse misli in vso energijo in verjemi, da se iz tega nekaj izcimi, samo verjeti je treba v to.
Oktobra si se podala tudi na promocijsko turnejo po Sloveniji. Kaj tebi osebno pomeni turneja?
Meni pač to pomeni en lušten osebni kontakt s svojo publiko. Z ljudmi, ki me spremljajo, me podpirajo in jih zanima, kaj delam. Definitivno pa je to promocija novega albuma in je to nek zdrav namen približati glasbo ljudem – priti k njim, v njihovo bližino. Ne pa samo narediti en velik koncert sredi Ljubljane in nato celo leto nič. Zato tudi delamo te manjše koncerte, kjer lahko to znova in znova preigravam in predstavljam, vsak večer pa je nekaj unikatnega, posebnega. Koga potegnem na oder, imam tudi natečaj za kitariste, da vsak posname priredbo Muza tvoj’ga bluza in jo objavi na spletu, nato pa si za vsak koncert izberem svojega gosta. Predvsem mi je fajn, da variirajo ti prostori, pri čemer vidim, kako je performans različen. Veš, meni ni nikoli dolgčas; včasih me ljudje vprašajo: »A ti ni dosadno milijonkrat zapet Malo tu, malo tam?« Ne, meni je to vrhunski komad in ga vsakič izvedem, kot da je konec sveta. Jaz vsak koncert odigram, kot da bom jutri umrla. Saj niti ne vem, če bom dolgo živela s tako logiko. Meni je čisto vseeno, če jutri umrem. Vedno se poskušam tako potruditi, kot da je to to.
Kako dobro pa poznaš naše kraje in po čem?
Celjski grofi … Pa stokrat sem bila v Celju, imeli smo tudi koncerte. Igrala sem na celjskem gradu, velikokrat se tam ustavim. Nazadnje sem šla avto tja gledat v eno avtohišo, bila sem na šopingu, hotel Evropa ima krasne slaščice, center je zelo lep … Kaj naj ti rečem, luštno mesto, pa dejansko je blizu, če tako pogledaš. Moram pa reči, da je čisto drugačna ta vibra, drugačen attitude je. Mogoče te tudi ljudje malo drugače gledajo, če si neka javna osebnost. Tu, v Ljubljani, je na primer dosti enih natakarjev, zaradi katerih prej doživiš kaj slabega. Tam pa ljudem dosti več pomeni, če te redkeje vidijo srečajo in še kakšna runda pade. Lahko rečem, da so Štajerci zelo zabavni in odprti ljudje. Štajerci in Primorci – tam, kjer je dobro vino (smeh).
A bi želela še kaj sporočiti našim bralcem?
Dragi gledalci, bralci, če že moram kaj povedati za konec bi rekla to, da ostanite zvesti sami sebi. To je največje darilo, ki ga imate – življenje, glava, roke, koža, kost, meso, mozeg, vse … To, da vam delajo roke, noge, da imate oči, ki vidijo, ušesa, ki slišijo, nos, ki voha in jezik, da okuša – nanudite si ga. Pa pojdite tja, kamor vas vleče srce. Pa poskrbite za tiste, ki jih imate radi in poslušajte dobro glasbo. Tudi, če niste vesoljci ali pa kavbojci.
Tina Ožvald
