Miha je preprost in hkrati zelo kompleksen človek. Spoznavaš ga postopoma in najbrž nikoli v celoti.
Dolga leta je bil zaposlen v bližnji Tovarni nogavic Polzela (doma je iz Podvrha pri Braslovčah), po njenem vztrajnem upadanju prodaje pa je pristal v zasebnem velenjskem podjetju. Tudi tega je kriza pokopala in ostal je brez službe. A prvič je imel res čas za raziskovanje samega sebe in svojih talentov…
Morda je njegova zgodba še komu izmed vas lahko dobra vzpodbuda…
Kako se človek sooči z dejstvom, da nima več “običajne” službe in da se bo moral znajti sam?
Na tej točki pravzaprav začneš spoznavati, kaj dejansko življenje je. Da je to živa stvar, ki ne teče vedno varno in natančno predvideno, ampak kdaj pa kdaj zavije po svoje in ti pripravi svojevrsten izziv. Kako ta izziv sprejmeš, pa je popolnoma odvisno od tebe samega. Iz tega si lahko narediš »nočno moro«, ali pa se z izzivom soočiš in v sebi poiščeš rešitve, kako naprej.
Ugotovili ste, da pravzaprav ne potrebujemo prav veliko materialnih stvari. Zakaj ne? S čim naj jih nadomestimo?
»Manj je več,« pravi pregovor. Ali ta paradoks drži ali ne, bi lahko razpravljal ure in ure. Ko si postavljen v situacijo, da denarja ni ravno na pretek, kmalu ugotoviš, da pravzaprav ne potrebuješ prav veliko stvari, da preživiš mesec. Povrhu vsega pa ti ta »enostavnost« prinese veliko več prostega časa, ki ga lahko porabiš za svoj razvoj, svoje zdravje, skratka za tisto, kar te veseli. Iz majhnih dogodkov sestavljaš velik življenjski mozaik, ali ti je ta mozaik všeč ali ne, pa je popolnoma odvisno od tebe samega oziroma iz kakšnih delčkov ga sestavljaš.
Kje torej stopiti na samostojno pot? Kako poiskati nekaj, česar ne počne nihče drug in bo zanimivo na trgu?
Mislim, da je proces ravno obraten. V sebi moraš najti tisto delo – hobi, ki te veseli oz. te osrečuje. Tisto, kar si si že od nekdaj želel, pa tega nisi storil, ker ti je okolica dopovedovala, da v tem pač ni denarja in iz tega nikoli ne bo kruha.
Delo, ki te osrečuje je tisto, s katerim napreduješ in se notranje razvijaš. Tako tvoje delo postaja kvalitetnejše in naenkrat postaneš opazen. Opazijo te ljudje, ki jih tvoje delo zanima, ki bi podobne izdelke imeli in tako se počasi začnejo odpirati nove in nove poti.
Kateri je vaš najzahtevnejši umetniški projekt do zdaj? Koliko časa, energije in materiala je bilo vloženega vanj?
Ni mi najpomembneje, kako dolgo nekaj delam ali koliko materiala sem porabil. Pomembno je, da izdelek izdelujem z veseljem in je na koncu kar najbolj dovršen. Največji kolaž iz revij (1x2m), sem izdeloval približno 14 dni 6 do 7 ur na dan. V naravi sem do zdaj delal največ dva dni (7 do 8 ur dnevno).
Se pa letos v maju veselim do sedaj največjega projekta v naravi, ki bo trajal en teden. Na družabnem omrežju so me opazili organizatorji Humus Park Landart bienala v Italiji in me povabili k sodelovanju. Vsako leto organizirajo enotedensko ustvarjanje v naravi izključno z naravnimi materiali, ki so na voljo na mestu izdelave.
Na bienale povabijo 20 landart umetnikov s celega sveta, 20 znanih italijanskih umetnikov, ki sicer ne delajo z naravnimi materiali in 20 izbranih študentov umetnosti. Zelo sem vesel, da bom lahko ustvarjal skupaj z največjimi mojstri landarta in drugimi velikimi mojstri umetnosti.
Ena vaših posebnosti je izdelava ledenih umetniških skulptur. Vam je kaj žal, ko po dolgi zimi posije prvo sonce?
Sneg in led sta zanimiva materiala, s katerima res rad delam. Zime niso več tisto, kar so bile zato skulpture običajno zdržijo le nekaj dni. Pri landartu mi je ravno to, da stvaritve niso trajne, najbolj všeč.
Nekako se naučiš nenavezanosti na določeno stvar in ugotoviš, da prav vsaka stvar v naravi po določenem času umre in razpade, z namenom, da iz nje zopet zraste nekaj novega. Zakon entropije definitivno deluje povsod.
Kaj v umetniškem ustvarjanju vam še predstavlja (nedosegljiv?) izziv?
Po glavi roji marsikaj… V naravi bi se najbolj razveselil velike peščene plaže, po kateri bi lahko neomejeno risal, že dolgo si želim na tleh narisati 3D risbo. Najlažje se izražam z oblikovanjem gline, zato bi se vsaj enkrat rad preizkusil v kiparjenju kakšne velike skulpture, morda celo iz kamna. Nenazadnje pa želim enkrat narediti ogromen grafit, vendar ne z barvanjem, pač pa odstranjevanjem fasade.
Nad kolaži, ki jih izdelujete, je bila menda zelo navdušena urednica znane revije, ki ste jo prosili za odpadni revijalni papir?
Po naključju sem kupil revijo Ambient, saj me zanimajo iz vidika, kaj bi se dalo iz njih narediti, kot pa kaj ponujajo vsebinsko. Razne »rumene« revije zaradi pisanih barv niso primerne, Ambient pa me je presenetil, ker je oblikovno izjemno dobro zasnovan in tudi vsebinsko je odličen.
Zaradi tega sem navezal stik z urednico Nives Ajdovec in jo prosil, če bi bilo mogoče dobiti kaj starih revij. Ko je videla moja dela, me je povabila v uredništvo na klepet in mi z veseljem dala nekaj starih revij, iz katerih je nastalo kar nekaj del.
Kam vas vodi vaša umetniška pot, na tuje trge, v zasebna podjetja,…?
Za naprej si ne delam nobenih načrtov, dejstvo pa je, da se je z umetnostjo v Sloveniji težko preživeti. Čas bo prinesel svoje, prav gotovo pa se bom moral bolj usmeriti v tujino, kjer je dojemljivost ljudi za umetnost veliko večja, posledično pa ima tako posameznik tudi več možnosti za uspeh.
Anekdote o umetnikovem ustvarjanju…
Kdo ju je obiskal ponoči?
Poleti sta se dva mladeniča odločila prespati na Žovneškem jezeru. Prišla sta ob mraku in s precejšnjo zalogo alkohola.
Ko se je zjutraj eden od njiju ves omotičen zbudil in v pesku ob vodi videl narisane kroge, je panično začel prebujati drugega in po hitrem postopku sta jezero zapustila, ker nista bila ravno prepričana, kdo ju je ponoči obiskal.
“Radovedneži” množično v gozd
V bližnjem gozdu sem iz blata naredil obraz gozdne vile in ko je lastnik prišel sekat drva, kar ni mogel verjeti, da se kaj takega nahaja v njegovem gozdu. Naslednji dan je pripeljal na ogled celo sorodstvo in sosede ter jim ponosno pokazal umetnino.
Obraz je gledal iz vode!
Nek fotograf je fotografiral jezero in njegovo okolico ter kasneje odšel domov. Ko je doma na računalniku pregledoval fotografije je opazil, da je na eni fotografiji obraz, ki gleda iz vode. Bil je tako presenečen, da se je usedel v avto in se iz Velenja pripeljal nazaj na jezero, da preveri, kaj za vraga je to v vodi.
Miha vas izziva. Če kje v naravi naletite na njegove stvaritve (in zagotovo se vam bo to zgodilo, saj ustvarja na več lokacijah), poskusite postaviti kakšno skulpturo ob njegovo. Da preverite svojo notranjo vztrajnost in odkrijete, kaj vse zmorete ustvariti zgolj z naravnimi materiali.
T: ŠKumer, F: Miha Brinovec
