Minuli četrtek je Osrednji knjižnici Celje, na oddelku glasba-film, potekal četrtkov večer s Pio Zemljič. Leta 1975 rojena slovenska gledališka in filmska igralka, od sezone 2009/10 članica SLG Celje, je prejemnica številnih nagrad. Z njo se je pogovarjala Mateja Žvižej.
Pia Zemljič je med drugim v pogovoru zaupala, da ji vloge, ki jih je do sedaj v filmih in gledaliških predstavah odigrala, niso delale kakšnih večjih težav, še najtežje ji je bilo na sprejemnih izpitih na AGRFT. Ob tem je dodala, da je študij igre resnično “super študij”, če te to seveda resnično veseli: “Seveda ti gre vse privatno življenje in ti si dvanajst ur na akademiji in delaš, ampak če si za to, te blazno osreči in napolni…”
Pia Zemljič je bila v svoji karieri nagrajena s številnimi nagradami, začenši s študentsko Prešernovo nagrado za vloge Deklica, Gospa Dai Bred druga, Gossamer Beynon ( Pod mlečnim gozdom, AGRFT Ljubljana), leta 2001. Po tej nagradi so se zvrstile še številne nagrade in priznanja, ki Pii Zemljič pomenijo ogromno – v prvi vrsti dejstvo, da nista spregledani vloženi energija in delo, pomenijo tudi napredovanje in zbiranje točk, ki pridejo še kako prav v njenem poklicu.
Na vprašanje, v katerih odnosih z režiserji se Pia Zemljič na odru bolje počuti – z režiserji, ki ji dajejo veliko svobode ali s tistimi, ki ji jasno začrtajo in je ne spustijo iz začrtanih okvirjev predstave, je Pia odgovorila, da skuša na vsak način najprej razumeti režiserjevo vizijo in jo kot igralka pomagati doseči, hkrati pa zelo spoštuje tiste režiserje, ki prisluhnejo kaj ima za povedati Pia kot igralka. Po drugi strani pa je Pii kot igralki veliko lažje, če se jo omeji, ko si mora izboriti neko svojo svobodo in ji ta način tudi zelo ustreza.
Največ Slovencev in Slovenk pa Pio Zemljič pozna po številnih filmskih vlogah (Panika, 2013; Vaje v objemu, 2012; Lahko noč, gospodična, 2011; Petelinji zajtrk, 2007; Totalka, 2006; Varuh meje, 2002; Zlato srce, 2001 in Sorodne duše, 2001). Kljub dejstvu, da se je v vsaki vlogi odlično znašla, pa je Pia pojasnila, da je za vsako vlogo v filmu morala skozi sito avdicij.
Ravno v četrtek, ko je bila Pia gostja četrtkovega večera, je potekala premiera filma Panika, katerega režiserka je Piina sestra Barbara. Manjša vloga v filmu je zaupana tudi Pii, ki se ji zdi film odličen, zabaven, humoren. Samo snemanje je po njenih besedah potekalo gladko in brez večjih zapletov, o odnosu med njo in režiserko, ki je njena sestra, pa je v smehu povedala, da jo imajo sicer režiserji nekoliko rajši kot Barbara.
V predstavi Zapiranje ljubezni pa Pia Zemljič nastopa s partnerjem Markom Mandičem. Na vprašanje, kako je predstava, ki govori o (trpkem in bolečem) koncu neke ljubezni, ljubezni Pie in Marka, ki pa nikakor nista Pia Zemljič in Marko Mandić, ampak njuna odrska lika, vplivala na njiju kot partnerja v zasebnem življenju, je Pia odgovorila, da sta ju vlogi v začetku precej fizično izčrpavali, po drugi strani pa sta ju s časoma še bolj zbližali.
Pia Zemljič je še enkrat več pokazala veličino. Kot igralka in kot Pia Zemljič. Zanimiv in poučen pogovor, ki mu je prisluhnilo kakšnih štirideset ljudi, je odkril tisto drugo, ne odrsko in ne filmsko plat Pie Zemljič. In zadovoljne obiskovalce, ki so prisluhnili pogovoru. Vabljeni tudi na naslednje pogovore s celjskimi igralci, ki se bodo zvrstili v Osrednji knjižnici Celje v prihodnjih mesecih.
eH
