Na zadnji seji Zveznega odbora Atletske zveze Jugoslavije so sprejeli sklep, da bo z letom 1972 za organizacijo vseh zveznih in mednarodnih prireditev potrebno imeti tekmovališča pokrita z umetno maso tipa tartan ali rubcor. Sklep, ki ga je sprejel Zvezni odbor je sicer utemeljen, če upoštevamo, da že povsod po svetu imajo takšna tekmovališča ali pa jih gradijo.
Za vremenske prilike, ki vladajo v Sloveniji, strokovnjaki najbolj priporočajo ameriško umetno maso tartan, saj je ta obstojna pri temperaturah od 45°C do -35° C, manjša pa je tudi obraba. Seveda pa so umetne mase za tekmovališča izredno drage.
Tako je izgradnja umetnih stez za večino klubov oz. občin skoraj nedosegljiva, saj stane 1 m2 tartana okoli 350 N din (cena časopisa 0,60 din, op.). Rubcor ni veliko cenejši. Po približnih izračunih bi za prekritje stadiona Borisa Kidriča potrebovali okoli 250 milijonov S din. Ker društvo in občina tega denarja nimata in ga verjetno še dolgo ne bosta imela, bo vsekakor potrebno poiskati druge vire financiranja za modernizacijo atletskega stadiona.
V Jugoslaviji imamo trenutno že en stadion (v Zenici), ki je prekrit z rubcorom, v gradnji pa sta stadiona Crvene zvezde v Beogradu in Sarajevu. Tudi v Ljubljani bodo za letošnji mednarodni atletski miting Alpe-Adria že imeli s tartanom prekrita skakališča, v prihodnjih letih pa bodo prekrili še stezo.
Kako pa v Celju? Skoraj ne upamo verjeti, da bi Celje, ki je mesto atletike v letu 1972 ostalo brez velikih domačih in mednarodnih tekmovanj. To bi pomenilo zastoj, ki bi ga v naslednjih letih težko popravili. Prav zdaj je še čas, da skupaj razmišljamo o tistem, kar bi v bodoče še dvignilo ugled celjski atletiki v mestu Celju.
Novi tednik, 6. 3. 1969
