Blaž Švab, Modrijani: “Smo fantje iz vasi in tega ne smemo pozabiti”


Blaž Švab Foto: Borut Sluga
Blaž Švab
Foto: Borut Sluga

V Sloveniji so Modrijani najbolj zaželeni in iskani glasbeniki. Trenutno svoje oboževalce razvajajo s posebno glasbeno poslastico, saj so pred kratkim izdali novo skladbo En poljub v sodelovanju z Janom Plestenjakom. Še vedno pa ne mine nobena zabava, bodisi javna, bodisi zasebna, brez skladbe Ti, moja rožica, ki je na YouTubu presegla 2 milijona ogledov. Z nami se je pogovarjal Blaž Švab, pevec ansambla Modrijani, ki razkriva, kaj se pravzaprav skriva za skladbo Ti, moja rožica in zakaj se Modrijani ravno domačega terena najbolj bojijo.

Kaj Modrijani ocenjujete kot vaš ključ do uspeha, ki vas je iz številnih razmeroma kvalitetnih ansamblov v vaši glasbeni zvrsti izstrelil med najbolj zaželen ansambel v Sloveniji?

Jaz mislim, da obstajajo trije bistveni razlogi za to. Prvi je zagotovo Rokov glas, to je tenor našega harmonikarja. On je kot 14 let star mladenič pel že kot velik in navduševal ljudi po celi Sloveniji. Mi smo bili stari 15 let, ko je Rok že zmagoval na vseh festivalih skupaj z nami. Se mi zdi, da je bil on s svojim glasom zelo pomemben na začetku. Druga stvar je, da smo za razliko od večine drugih ansamblov na odru zelo dinamični. Nismo statični, nismo mirni, kot so bili leta poprej drugi tovrstni izvajalci, ampak si na odru privoščimo razigranost, privoščimo si, da se prepustimo, da se igramo, da nas glasba odnese. Tretja stvar pa je ta, da zelo težko lažemo. Zdi se mi, da smo res iskreni, da se nam v očeh in na obrazu in v vsakem gibu vidi, da imamo glasbo res tako zelo radi, da nas tudi takrat, ko smo bolni ali zelo utrujeni, glasba sama še vedno dvigne do stropa in nas pripravi do tega, da začnemo uživati ob igranju. Te tri stvari, so ključne, pa najbrž je še kakšna. Mogoče tudi to, da smo bili izbrani od gospoda tam zgoraj nad oblaki, ki je rekel »Evo, Modrijani, vam pa dam to možnost, da razveseljujete Slovenijo!« Veš, čar glasbe je ravno v tem, da tiste absolutne formule do uspeha nikoli ne moreš odkriti.

Na vaših koncertih lahko vidimo  ogromno raznovrstnih ljudi  … Od metalcev, do punkerjev, pa vse do strastnih ljubiteljev narodno zabavne glasbe. A je tudi kaj od prej naštetega razlog, da vam uspe pod odrom združiti ljudi s tako različnimi glasbenimi okusi?  

To smo opazili zadnja leta, da hodijo na žure tudi ljudje, ki prej te glasbe niso spremljali. Tudi po njihovi vizualni podobi vidiš, da to niso ravno ljudje, ki bi doma poslušali polke in valčke po radiu. Že vizualno te prej spominjajo na obiskovalce metal ali punk festivalov. Prav veseli smo, da imajo tak odprt in pozitiven pristop in jih prav rad vprašam, zakaj so prišli na koncert Modrijanov. Pravijo, da ne poznajo takšne glasbe in Modrijanov, ampak so slišali, da je pri nas zelo dober žur in so bili radovedni, zaradi česar se vedno znova vračajo na naše žure. To je za nas tudi zelo velik kompliment.

Rok Švab, Blaž Švab, Peter Oset in Franjo Oset
Rok Švab, Blaž Švab, Peter Oset in Franjo Oset
Foto: Boris Branovič

Na slovenski glasbeni sceni ste neizpodbitno že 14. leto zapored. Kaj vas je v tem časovnem obdobju najbolj zaznamovalo, da ste lahko danes to, kar ste?

Mislim, da nas je najbolj zaznamovalo to, da smo vsi štirje ostali isti od samega začetka. To je zelo vplivalo na razvoj Modrijanov. Dejansko smo bili stari 13 in 14 let, ko smo prvič stopili skupaj in verjemi, da je bilo zelo dinamično. Skupaj predelati in preboleti puberteto v družbi štirih alfa samcev, ki znajo biti vsi vsak po svoje zelo težko, to ni lahko. Ko pa smo to puberteto in težka leta predelali skupaj, smo se rodili na novo. To je bilo ključno, da smo štirje isti člani 14 let skupaj, brez menjave in iskanja drugih ljudi. To je tudi dinamika skupine, kar zelo spominja na eno družino. Mi se imamo radi in se dobro razumemo. Smo dinamični, velikokrat se tudi spremo, vendar kot kolektiv dobro funkcioniramo.

Na koncertih preigravate vse – od svojih avtorskih skladb, do narodno zabavnih melodij drugih avtorjev in celo rock komade, preoblečene v narodno zabavno obleko. Imate stalen repertoar ali ga prilagajate glede na razpoloženje in prevladujočo generacijo?

Ja, prilagajamo. Modrijani nikoli ne vemo točno, kaj bomo igrali tisti večer. Nikoli si ne pišemo skladb na papir po nekem vrstnem redu. Mi pač vse delamo po občutku. Jaz večinoma napovedujem pesmi, kdo od Modrijanov še da kakšno pobudo vmes, sicer pa absolutno prilagajamo skladbe. Pogosto začnemo na odru peti eno pesem, ki je še nikoli nismo izvajali. Potem se je pač treba znajti in pokazati, ali ti možgani delajo, ali si toliko glasbenik, da znaš v tistem trenutku pesem odigrati, čeprav je nisi še nikoli. Na odru je zelo veliko improvizacije in heca. Velikokrat tudi zgrešiš, pa nič za to. To je igra, glasba in igra pa morata iti z roko v roko. Vsi smo tudi veliki otroci po duši.

Modrijani ste kot zasedba v Sloveniji povzročili pravo evforijo med oboževalci oz. predvsem oboževalkami, česar na slovenskih tleh nismo vajeni. Dekleta ste povsem obnoreli, nastopate na popolnoma različnih lokacijah – tudi na tistih komercialne narave, kjer je narodno zabavna glasba relativno neznana – zaželeni ste kratko malo vsepovsod. Kako sami gledate na to?

Mi smo igrali take zelo divje žure še preden se je zgodila Ti, moja rožica. Že pred tem smo igrali na velikih dogodkih, na velikih odrih, kjer se je norelo in kjer ljudje niso plesali, temveč so se obnašali tako, kot na kakšnem rock koncertu. V času Rožice, ki se je zgodila leta 2011, pa je dejansko začelo na Koncerte hoditi toliko ljudi, da plesati niti ni bilo mogoče. Ljudje so bili stisnjeni kot sardine in se je pogosto zgodilo, da smo morali vmes igranje prekiniti in skrbeti za varnost, gledati, kaj se dogaja med množico, da ni prišlo do nejevolje. To je sprožilo potem tudi blazno prihajanje mlajših ljudi, ki so prišli sproščeno uživati. V tem pogledu tudi nismo edini, saj se mi zdi, da je sedaj poleg nas kar nekaj mladih narodno zabavnih ansamblov, ki super delajo, ki imajo super in drugačno glasbo in hkrati igrajo tradicionalno viže. Je pa zanimivo videti, da tudi starejši niso nehali hoditi na naše koncerte. Sicer niso ravno v prvih vrstah, ampak iz strani navdušeno opazujejo, kako mladi uživajo ob pesmih, ki jih oni niso želeli poslušati pred tridesetimi leti. Se mi zdi, da se je zgodil tak večgeneracijski moment, ki je privedel do popularizacije te glasbe v tem smislu, da ni zgolj ena izmed drugih, ampak je res naša, slovenska in prevladujoča. Se mi pa zdi, da ni to le naša zasluga, ampak tudi zasluga številnih drugih ansamblov, ki so dali vse od sebe, pa mogoče niso bili v določenem obdobju dovolj opazni. Je pa to res en dober občutek pa tudi odgovornost za naprej, da ne obstaneš in spiš na lovorikah.

Modrijani ne razmišljajo o selitvi Noči Modrijanov v Stožice. Foto: Karina Laura
Modrijani ne razmišljajo o selitvi Noči Modrijanov v Stožice.
Foto: Karina Laura

Ti, moja rožica … Kaj je po tvojem mnenju posebne sestavina te pesmi, da je v trenutku osvojila staro in mlado?

Sem zelo veren človek. Ko sem se vozil iz Ljubljane proti Celju je refren nastal, ko sem se peljal mimo počivališča Lopata in sem si rekel »To mi je Bog poslal v možgane!« V trenutku sem si začel peti cel refren, skorajda brez nekega popravljanja. Refren se mi je kar od nekod pojavil in sem si mislil, da je to res dobro, da tega še ni bilo. To sem potem naprej poslal našim fantom, Rok je nato pesem do konca nadgradil s kiticami in potem je še Jože Galič napisal besedilo. Mislim, da so bili vsi ti elementi pomembni: dober tekst, ki je na prvo žogo otročji – ni ti jasno, kaj ta rožica je; ko sem sam prvič prebral tekst sem si mislil »Pa ne me hecat, ne bom zdaj tukaj neke rožice opeval?!« – Rok je napisal kitice, jaz refren, nastala je glasba, interpretacija, energija, tukaj pa je bila tudi neka nadnaravna sila. Ravno zaradi tega je vse skupaj tako zanimivo, saj kot pri vesolju ni končnega odgovora. Ta trenutek nam je bil podarjen in mi smo ga tudi zagrabili. Nek filozof je rekel »Sreča je sovpadanje pripravljenosti s priložnostjo.« Mi smo pripravljeni, dodelani, v kondiciji in z zelo veliko izkušnjami zagrabili priložnost, ki se nam je ponudila, tako da eno brez drugega ne bi šlo.

Kot si rekel, je besedilo pesmi zelo zanimivo. Ali ima Ti, moja rožica kakšno subliminalno sporočilo, kot marsikatera druga (narodno zabavna) pesem?

Rožica zagotovo ni kaka substanca – to niso tabletke, to ni kaj za pokaditi. Je pa to zagotovo ženska in to je zgodba o ljubezni zelo mladega fanta do ženske v srednjih letih. Tu govoriva o fantu, starem okoli 20 let in o dami, stari okoli 50 let. To zgodbo si je izmislil Jože Galič in jaz vem, da je imel Jože v mislih tudi zelo konkretno zgodbo, ker je tudi govoril o zelo konkretnih letih. Te pesem je nastala na hrvaški obali, ko je bil Jože Galič na dopustu, nikoli pa nam ni povedal, koga je imel v mislih, ko je to napisal. Sam sumim, da je bil to en muzikant, ki je imel zelo rad starejše dame ali pa so ga starejše dame naučile kaj o življenju.

Po kakšnem principu pa ustvarjate svoje pesmi? Se vam zdi pomembno, da so všeč vam, da jih vi začutite, upoštevate želje publike ali gre za čisto željo po dobičku?

Absolutno delamo to, kar je nam všeč. Veš, mi smo veliko stvari naredili, ki publiki najprej niso bile všeč. Pri nekaterih pesmih smo zelo eksperimentirali in tudi brcnili mimo, vendar smo sami bili tako navdušeni, da smo navdušili še ljudi. Čeprav so nam ljudje velikokrat rekli »Samo tega ne delati, to nam pa res ni všeč.« Nam so pogosto oboževalci, pa tudi kolegi glasbeniki, rekli, da naj določene stvari ne počnemo, ker je čisto mimo. Vendar je nam bila všeč in smo vztrajali. To je prvo zlato pravilo in moram iskreno reči, da se na ostalo ne oziramo. Zdi se mi, da to ni prava pot, če gledaš samo na to, da boš ljudem všeč in da boš prejel čim večji zaslužek avtorskih honorarjev. Tako lahko razmišljaš nekaj časa, vendar se po tem zgodba počasi začne končevati.

Modrijani znajo vedno pripraviti dober žur. Foto: Karina Laura

Lani vam je v trenutku uspelo razprodati dva večera Noči Modrijanov. Ali razmišljate o selitvi koncerta v večje dvorane, npr. Stožice, ali ostajate zvesti celjski publiki?

Ves čas razmišljamo o tem, da bi našli neko večjo lokacijo. Večja lokacija so samo Stožice, kamor gre toliko ljudi, kot se jih je v dveh večerih zbralo v dvorani Zlatorog. Ena izmed možnosti je tudi stadion, vendar je problem stadionov v tem, da niso pokriti. Tvegati z odprto lokacijo pa je res zelo nevarno, sploh ker to snema televizija. Zaenkrat torej ostajamo na zaprti lokaciji, se nam pa zdi dobro čim več stvari ohraniti na periferiji, da ne gre vse v Ljubljano. Mi definitivno ostajamo zvesti štajerski publiki. Mi smo Štajerci in zgodbe se bodo dogajale na Štajerskem, pa naj bo to v Mariboru, na Ptuju ali v Celju. Dogodka skorajda zagotovo ne bomo selili v Ljubljano, čeprav je vseslovenski. Ljudje prihajajo iz vse Slovenije, ne samo iz Štajerske. Mi smo definitivno ponosni na to, da prihajamo iz teh krajev. Smo fantje iz vasi in tega ne smemo pozabiti.

Glede na to, da nastopate po vsej Sloveniji, me zanima, če obstaja kakšna razlika med tem, ko nastopate drugod in na domačem, celjskem terenu.

Domačega terena se vedno malo bojiš. Ko te domače okolje pozabi ali te ne mara več, je to zelo slab signal, domače občinstvo je namreč najtežje prepričati. Najtežje je igrati na veselici doma, ko ni ljudi. Potem ti je hudo, tvoji sokrajani pa se pogovarjajo o tem, kaj je narobe, zakaj ni obiskovalcev. Na domačem terenu se želiš pred ljudmi, ki te poznajo, tudi še bolj dokazati. Moram priznati, da se na teh domačih veselicah in dogodkih še vedno bolj potrudimo, da le pokažemo, da smo vredni zaupanja in da upravičimo ta svoj sloves. Igranja doma so najtežja in po tem, ko je vse v redu, tudi najlepša. Lepo je videti znane obraze, ki jih spremljaš 10 ali 20 let. Lepo je torej spremljati publiko, čeprav si ne zapomniš imen, vendar si zapomniš obraze. To je ena življenjska zgodba, ki jo pišeš skupaj z ljudmi, ki jih srečuješ.

Kdaj pa spet planirate kakšen koncert v Celju ali okolici?

Joj … Še za ta vikend ne vem točno (smeh). Ampak zagotovo bomo v Celju ali okolici Celja na gasilskih veselicah. Od maja do septembra namreč igramo vsako soboto in vsako nedeljo. V teh koncih je namreč en kup gasilskih društev in se bomo zagotovo srečali na kakšni gasilski veselici. Točno, kdaj in kje, ti pa ta trenutek ne znam povedat. To vse ve moj ati na pamet (smeh), ki ima tudi vse zapisano.

V drugem delu pogovora, ki ga bomo na Celje.info objavili v kratkem, smo se z Blažem dotaknili precej bolj osebnih tem: njegovega samskega stanu in iskanja prave partnerke za skupno življenje, o odnosu do zvezdništva, osebnem doživljanju svojih energičnih nastopov in še marsikaj …

Tina Ožvald