Da Vincijeva Mona Lisa, Munchov Krik, Picassova Guernica, Klimtov Poljub, Rembrandtova Nočna straža so morda le najbolj znana izmed štirinajstih mojstrskih slikarskih del, ki so s pomočjo plesalcev I. gimnazije v Celju oživela v sredo, 25. marca, na odru Doma II. slovenskega tabora Žalec.
Skoraj štirideset plesalk, dva plesalca, šest plesnih šol (Igen, Harlekin, Urška, Plesni val, Plesni forum, Jay Dance Studio) in pet zvrsti plesa so se predstavile na Večeru plesa I. gimnazije v Celju, ki so ga letos poimenovali Galerija plesnih korakov, saj je vsaka koreografija povezana s sliko, ki si jo je izbrala posamezna plesalka ali plesna skupina. Večer plesa je namenjen vsem ljubiteljem plesa, je pa tudi lepa priložnost, da dijaki svoje znanje predstavijo občinstvu. Nad organizacijo je poleg mentorice, profesorica Nine Trojner, ki je v gimnaziji prav tako plesala, bdela četrtošolka Jana Korber, ki pri večeru plesa sodeluje že od samega začetka. Letos zaradi poškodbe žal ni mogla nastopiti: »Zadnja štiri leta je koncept takšen, da določimo neko temo, ki je rdeča nit celotnega večera: lani je bila to filmska glasba, letos pa smo se odločili za slikarstvo. Plesalci so svojo koreografijo povezali z neko sliko. Ali je nastala prej koreografija, kot je bila izbrana slika, je zelo različno.« Jana in prav tako četrtošolka Alja Rošker opažata rahel primankljaj plesalcev, v primerjavi s prejšnjimi leti. »Za razliko od prejšnjih let je bilo letos predstavljenih le pet zvrsti plesa, v prejšnjih letih pa so na oder stopile tudi trebušne plesalke, baletke, plesalci standardnih in latinskoameriških plesov, celo breakdancerji.«
Hana Rotar je prvošolka, ki je na večeru plesa sodelovala prvič: »Trema je malo večja, saj nastopam pred profesorskim zborom,« nam je zaupala pred nastopom. Ravno v Haninem razredu pa so izjema, ki potrjuje pravilo, kar se tiče številčnosti plesalcev. »V razredu smo namreč štirje plesalci.« Julia Fijavž, Tamara Tavčar in Vanesa Centrih so tretješolke, za katere ples ni le način izražanja, pač pa ima tudi tekmovalno dimenzijo. »Tako je. Treniramo moderni tekmovalni ples, ki je eden izmed treh plesov, ki je kategoriziran kot šport.« Kot tekmovalke, ki imajo v žepu že kar nekaj odličij z mednarodnih tekmovanj, se verjetno s tremo malo manj spogledujejo. »Če si vajen nastopati, potem treme res ni. Morda edino, če nisi imel dovolj časa, da bi točko dobro pripravil, oziroma če nastopaš sam. Sicer pa je vzdušje tik pred nastopom odlično, saj vse to počnemo zelo rade,« nam je povedala Tamara.
Za nekaj minutami plesne točke se skrivajo ure in ure trdega dela. Plesalci so namreč vse koreografije za večer plesa naredili sami. Nekatera dekleta vzporedno obiskujejo srednjo baletno šolo in imajo zelo veliko obveznosti. »Jaz tedensko naredim osem treningov,« nam je zaupala Hana. Večina plesalk ima sicer redne treninge od štirikrat do petkrat na teden. »Če pa se pripravljamo za predstavo, plešemo tudi po šest ur na dan,« je povedala Vanesa.
Kako to, da nastopata le dva fanta? »Da se tako malo fantov odloči za ples, so krivi popolnoma nepotrebni predsodki,« se strinjajo dekleta. »Čeprav,« dodajajo, »so zvrsti, kjer je fantov skoraj toliko kot deklet, na primer pri hip hopu, ali pa celo prevladujejo, recimo pri breakdanceu.«
Kot prave plesne profesionalke gotovo blestijo tudi v diskotekah? »Pravzaprav ne,« priznava Vanesa, »Ko grem ven, se mi včasih zdi, kot da sploh ne znam plesati. Zaslišiš glasbo in v glavi imaš koreografijo, ki bi jo zaplesal. To pa zna izpasti malo čudno.« Pritrjuje ji tudi Tamara: »Večina ljudi misli, da če treniraš ples, potem obvladaš vse mogoče zvrsti. V resnici pa je zelo težko prestopiti na drug plesni slog.«
Povezovalec večera je bil tudi letos, sicer že bivši gimnazijec in novopečeni bruc, Luka Marcen. Vsa štiri leta je bil hišni režiser I. gimnazije, da mu je blizu gledališče, je tako nesporno. Kaj pa ples? »Trenutno se učim tango,« nas preseneti z odgovorom. Zakaj ravno tango? »Uteleša mojo življenjsko filozofijo, saj vzpostavlja energijo med soplesalcema.«
Tekst: N. P.
Foto: Jan Korošec
