Po zadnjih razprtijah in zapletih ob imenovanju in poimenovanju novega v. d. direktorja Muzeja novejše zgodovine Celje dr. Tončka Kregarja, kar je svoj epilog dobilo sredi minulega tedna, se pojavljajo vse glasnejša in pogostejša ugibanja o združitvi obeh celjskih muzejev.
Pri direktorjih obeh celjskih muzejev smo se pozanimali o argumentih “za” in “proti” združitvi.
O NASTANKU IN ZGODOVINI OBEH MUZEJEV
Pokrajinski muzej Celje je kulturna ustanova, ki evidentira, zbira, varuje, raziskuje in prezentira kulturno dediščino Celja in celjske regije za časovna obdobja od prazgodovine do 1. svetovne vojne.
1. maja 1882 so v Celju odprli Mestni muzej Celje, ki je do leta 1946 deloval pod okriljem Muzejskega društva Celje. Leta 1946 je Mestni muzej Celje postal profesionalna institucija. Muzej so premestili v Staro grofijo.
Strokovno usposobljeno osebje in novi razstavni prostori so omogočili, da je mestni muzej prerasel v kompleksno regionalno muzejsko inštitucijo in se leta 1966 utemeljeno preimenoval v Pokrajinski muzej Celje.
Leta 1951 so v takratnem Mestnem muzeju Celje ustanovili oddelek za zgodovino narodnoosvobodilne borbe. Po desetletju intenzivnega razvoja je oddelek leta 1963 prerasel v samostojno kulturno ustanovo – Muzej revolucije Celje.
Svoje prostore je dobil v poslopju nekdanjega celjskega magistrata (magistrat je bil v tej stavbi v letih 1830–1963) in v zaporih Starega piskra (tu je bilo med 2. svetovno vojno ustreljenih 374 talcev), kjer je predstavil zgodovino Celja in celjske regije v letih 1918–1945. Zaradi vsebinske razširitve dela (zbiranje in raziskovanje življenja po letu 1945) se je muzej leta 1991 tudi formalno preimenoval v Muzej novejše zgodovine Celje.
To je bil čas, ko se je začenjala oblikovati samostojna država Slovenija, zato je tudi naš muzej v kontekstu nove zbiralne politike začel z iskanjem nove vloge v svojem okolju.
KAKO SE MUZEJA FINANCIRATA IN KOLIKO LJUDI ZAPOSLUJETA
Kakšne bi bile prednosti in slabosti združitve in ali je združitev pravi recept za uspešno zgodbo muzejev, ki ju pišeta? Po podatkih iz leta 2014 so bili prihodki Muzeja novejše zgodovine skoraj 654.000 evrov (delež Ministrstva za kulturo je bil 80 %, skupni prihodki s strani Mestne občine Celje so bili manj kot 10 %, ostalo pa z lastno dejavnostjo). Muzej, ki trenutno zaposluje 13 ljudi, posluje s pozitivno ničlo.
Delež prihodkov Pokrajinskega muzeja Celje, ki trenutno zaposluje 29 ljudi, pa je po besedah Rozmana s strani Ministrstva za kulturo slabih 60 %, s strani MOC 10 %, ostalo pa je projektni denar in denar od vstopnin. Skupni promet v letu 2014, ki je bilo po njegovih besedah rekordno, je bil 1.190.000 evrov.
ŽUPAN BI JU ZDRUŽIL
Zagovornik združitve celjskih muzejev, župan Mestne občine Celje Bojan Šrot, namero združitve argumentira in zagovarja kot primere dobrih praks večjih mest in sosednjih držav. Seveda pa pričakuje, da bodo strokovne službe pripravile ustrezno gradivo za združitev MNZC in Pokrajinskega muzeja Celje, preveriti argumente, ki govorijo tako v prid kot proti združitvi.
STANE ROZMAN V ZDRUŽITVI VIDI PREDNOSTI, TONČEK KREGAR ZADRŽAN
Pred kamero smo povabili prva moža obeh muzejev, direktorja Pokrajinskega muzeja Celje Staneta Rozmana in v. d. direktorja Muzeja novejše zgodovine dr. Tončka Kregarja, ki sta razkrila svoje poglede na morebitno združitev, smiselnost ter prednosti in dvomih, ki se porajajo ob tem vprašanju. Medtem, ko Rozman v združitvi vidi številne prednosti, je Kregar zaradi številnih strokovnih pomislekov zadržan.
Kregar v prvi vrsti zagovornikom združitve očita netransparenten, nedemokratičen in nezakonit, pa tudi nestrokoven pristop k problemu. Izpostavlja očitek, zakaj bi združevali dve zadevi, ki sicer odlično funkcionirata:
Nasprotno pa čimprejšnjo združitev muzejev zagovarja direktor Pokrajinskega muzeja Celje Stane Rozman, pri čemer aplicira na racionalizacijo oz. prihranek, ki bi nastal na določenih delovnih mestih. Združitev, ki je po njegovem mnenju na dolgi rok neizbežna, naj bi v prvi vrsti blagodejno vplivala tudi na kadrovsko podhranjenost obeh muzejev:
O razlogih, da je treba muzeja v prvi vrsti združiti zaradi racionalizacije, tako finančne kot poslovne in vsebinske, Kregar meni, da obstaja velika verjetnost, da bodo z združitvijo slabše financirani s strani pristojnega ministrstva. Zaradi različnih narav in specifik muzejev pa se morda upravičeno poraja strah pred izgubo “brendov”, kot so npr. otroški muzej, Pelikanov atelje, idr.:
Rozman je kot prednosti združitve izpostavil številne rešitve, med katerimi je izpostavil podvajanje projektov obeh muzejev (Alma Karlin, zbirko stekla in keramike), racionalizacija kadrov, skupne muzejske in računovodske programe. Slabosti pa o po njegovih besedah povezane le z rizičnim faktorjem, torej, če kolegi Pokrajinskega muzeja Celja kot tudi kolegi iz Muzeja novejše zgodovine Celje v združitvi ne vodo videli prednosti, lahko združitev kljub številnim prednostim izpade slaba:
Kregar: predvidena je priključitev Muzeja novejše zgodovine Celje Pokrajinskemu muzeju Celje in ne združitev:
Rozman: najbolj logična stvar bi bila priključitev MNZC Pokrajinskem muzeju, saj naj bi slednji prednjačil na področju bistveno pomembnejših projektov:
Zgodbo bomo spremljali tudi v prihodnje in vas seznanjali z novostmi na področju združevanja. Le upamo lahko, da tokrat ne gre za še eno v nizu zgodb, ki bo prinesla mnogo poražencev, zmagovalcev pač ne.
Pri reševanju problematike bo v prvi vrsti potrebno obiti morebitno svojeglavost vodilnih v obeh muzejih, predvsem pa trdoglavost mestne politike, ki bo morala na podlagi dokazov o finančni, organizacijski in vsebinski upravičenosti, odločati o usodi muzejev.
Zagotovo eden izmed najpogostejših, a ne nujno najprimernejših kriterijev za združevanje, je število zaposlenih. Po preteklih podobnih izkušnjah namreč obstajajo veliko boljša oz. primernejša merila: število obiskovalcev na zaposlenega, prihodki in odhodki na zaposlenega in na obiskovalca ter število in kvaliteta projektov.
Tovrstna analiza pa zahteva čas, strokovne razprave in zadostno mero zdrave pameti. Da se ne bi primerilo naslednje: danes bi združevali, čez leto ali dve pa ugotovili, da je šlo za nesmiseln ukrep – za še eno brezglavo intervencijo.
t,f,v: eH
