Prva oktobrska nedelja je v Spominskem parku Teharje minila v znamenju spominske slovesnosti teharskih žrtev. Dogodka se je udeležilo veliko število ljudi iz vse Slovenije. Ti so pred spomenikom, ki ga je ped sedmimi leti država zgradila za vse trpeče in umrle v zloglasnem teharskem taborišču prižigali svečke in z obujanjem spominom odpirali stare rane.
V Teharjah so med drugo svetovno vojno (leta 1943) Nemci zgradili vojaško taborišče za približno 500 ljudi, ki je obsegalo šest stanovanjskih in približno deset pripadajočih funkcionalnih barak. Ob koncu vojne so imeli Nemci tam zaprte ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja, po koncu vojne pa je bilo taborišče krajši čas opuščeno. Znova je bilo aktivirano konec maja 1945, ko so vanj namestili prebežnike – domobrance in druge sodelavce okupatorja, a tudi civiliste – ki so se pred napredujočo Jugoslovansko armado zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. 31. maja 1945 so tako v taborišče v Teharjah pripeljali celoten Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 še približno 3000 domobrancev. Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu 2. svetovne vojne v Evropi.
Dogodek je zaznamoval nastop Antona Drobniča, predsednika Nove slovenske zaveze, ki je v nagovoru poudaril, da je le resnica o preteklosti pogoj za razumevanje sedanjosti in smernica odločanja o prihodnosti. Ob tem se je dotaknil propadle vladajoče koalicije, ki ravno zaradi dejstva, ker se niso hoteli soočiti s preteklostjo, niso razumeli sedanjosti ter posledično niso bile sposobne odločati o prihodnosti: “Vsa drugačna spoznanja in dejstva so zavračali kot nedopustno revizijo tiste zgodovine, ki so jo sami postavili. Sedaj je resnica, so gola dejstva revidirala njihovo govorjenje in ravnanje ter jih pogreznila v preteklost brez sedanjosti in prihodnosti.” Ob tem je poudaril, da je nekdanja koalicija z vojnimi zakoni žive in mrtve nasprotnike boljševiške revolucije in njihove svojce tudi formalno potisnila med drugorazredne državljane. Slednje naslanja na dejstvo, da mrtvih niso izkopali in identificirali, niso jim dali javnega groba niti skupne grobnice. Tudi spomenik, pod katerim so stali, je še vedno brez imen, torej brez zgodovine.
Po besedah Drobniča številni kristjani nočejo videti in spoznati velike laži in hinavščine glede partizanskih grozot, ki so povzročile trpljenje Slovencev do padca komunizma in odrešitve leta 1991. Vladi tudi očita, da ni vzpostavila registra vojnih grobišč ampak je celo ustavila sondiranje in raziskavo slednjih. Vlada in njena ministrstva torej niso izpolnili nalog, ki jim jih nalaga zakon o vojnih grobiščih.
Spominsko mašo je tudi letos daroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, ki je v pridigi izpostavil spravo s preteklostjo, ki je nujno potrebna za trajen in resničen mir ter za prihodnost naroda. Vendar je pogoj za spravo odpuščanje, ki je možno le, če smo pripravljeni priznati resnico, ne glede na njeno težo in bremenitve, ki jih potegne za seboj. Jasno je dal vedeti, da je narodna sprava proces, ki je sam po sebi zahteven in dolgotrajen. Pozval je k molitvi za rajne in preživele, za povojne rodove in generacije ter za rodove, ki prihajajo, da se bodo kljub vse večji časovni oddaljenosti sposobni soočiti z resnico o naši polpretekli zgodovini.
Vir: STA
Pripravil: eH
