26. december je slovenski državni praznik, s katerim se spominjamo plebiscita 23. decembra 1990, na katerem smo odločali o samostojnosti Slovenije. Za neodvisno in samostojno Slovenijo je glasovalo 1.289.369 volivcev, ki so na vprašanje »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« odgovorili pritrdilno. Ta odločitev pa nas je le nekaj mesecev kasneje popeljala v samostojno Republiko Slovenijo.
Do septembra 2005 se je praznik imenoval le dan samostojnosti, a so ga s spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih dopolnili z in enotnosti, saj naj bi ta dan namreč Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini. Glede na aktualne družbene, gospodarske in politične razmere pa je pogled v prihodnost črnogled in kot kaže, je bil 23. december 1990 tudi edini datum, v katerem smo Slovenci izrazili enotnost.
Za slovensko zgodovino je značilna ideološka delitev duhov, saj še danes ne najdemo skupnega konsenza glede preteklosti. Javno mnenje je tako tudi v današnjem času prepredeno z razpravami o medvojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji, ta konflikt pa še dodatno podžigajo mediji. Posledično imamo glede zgodovinskega dogajanja v slovenskem političnem in družbenem prostoru še vedno deljena mnenja. Ta ideološka delitev duhov pa se ne kaže samo v medijih, marveč tudi na državnih proslavah kot krajih spomina.
Vsi ti družbeni fenomeni so formulirali naš kolektivni spomin in nacionalno identiteto, saj tekom zgodovine nikoli nismo uspeli oblikovati enotne in konstantne entitete. V očeh mnogih evropskih držav in na podlagi številnih slovenskih idej namreč še zmeraj veljamo za »hlapce«, mogoče pa smo le »hlapci« svoje zgodovine in kontradiktornih idej. Slovenija je namreč del nenehnih bitk med dvema političnima poloma o njuni interpretaciji preteklosti in povojnega dogajanja.
Razmerja med različnimi oblikami nacionalne zavesti so producirane v družbenem prostoru, kjer določene vladajoče ideje narekujejo oblikovanje različnih zavesti in kjer prevlada specifična ideologija. S tem lahko povzamemo zgodovinsko in aktualno dogajanje na Slovenskem, saj se še danes kaže delitev na dve različni zgodovinski zavesti. Ena zagovarja narodnoosvobodilni boj in ga razume kot pravi boj za osamosvojitev Slovenije, medtem ko druga zagovarja osamosvojitev Slovenija leta 1991 in dojema narodnoosvobodilni boj kot izdajalsko potezo komunistov. Pri tem pa gre za jabolko spora, saj številni avtorji menijo, da če po vse tem času iz notranjepolitične zgodovinske distance ni samoumevno, da je narodnoosvobodilnemu boju po drugi svetovni vojni sledila socialistična revolucija, tudi osamosvojitve Slovenije leta 1991 ne moremo samoumevno povezati s spremembo političnega in ekonomskega sistema. Spet druga struja avtorjev bo zagovarjala ravno obratno. Potrebno pa je razumeti, da je celotno zgodovinsko dogajanje med seboj premo sorazmerno povezano in da zaradi tega ne moremo govoriti le o enostranskemu toku zgodovinskega dogajanja.
Vprašanje nacionalne identitete je tesno prepleteno s kolektivnim spominom, saj se zaradi vedno večjega poudarka na sedanjosti in vse bolj nestabilnih identitet sodobnih subjektov, ljudje v iskanju stabilnosti vse bolj zatekajo k preteklosti. Ravno preteklost je namreč tista, ki vsaj navidezno oblikuje kolektivni spomin vsake nacije, poleg tega pa vprašanje preteklosti vedno bolj postaja vprašanje naše nacionalne identitete. Še en pomemben faktor pri konstrukciji kolektivnega spomina in posledično tudi nacionalne identitete pa igra medijski diskurz, saj medijsko poročanje po svoje povzema zgodovinska dejstva in s tem v našem primeru še bolj poglablja vrzel med različnima kolektivnima spominoma. Če vse to prepletemo še s političnim diskurzom, ki v Sloveniji temelji na razdvojenosti in konfliktnosti.
Zgoraj omenjeni indikatorji tako vedno bolj agresivno reproducirajo nekonsistentnost nacionalnih identifikacij skozi čas, kar pa je najbolj problematičen dejavnik pri delitvi kolektivnega spomina. Vzdrževanje in reproduciranje kolektivnega spomina v družbi je ena izmed pomembnih tehnik sebstva, v okviru katere posameznik razumeva svojo osebno identiteto ter svojo kolektivno identiteto. S protislovji v slovenskem kolektivnem spominu torej ne preseneča, da je slovenski narod ideološko tudi po sedemdesetih letih še vedno deljen.
Te delitve pa še posebej pridejo do izraza ob slovenskih nacionalnih praznikih, ki tudi po besedah slovenskega režiserja Matjaža Bergerja ne delujejo kot pomoč pri povezovanju, temveč delujejo izključno kot polje razdvajanja slovenskega naroda. Ob teh dneh namreč ni v ospredju praznovanje praznika kot takega, marveč obujanje zgodovinskih dogodkov in iskanje poražencev ter zmagovalcev, pri čemer vsaka struja vleče v svojo smer.
Ob tem se lahko vprašamo, ali lahko 26. december resnično praznujemo kot dan samostojnosti in enotnosti, ali gre v bistvu za dan samostojno in neenotnosti. Republika Slovenija nam v 22. letih delovanja namreč ni ponudila samostojnosti in enotnosti, temveč polje politične in družbene delitve, ki temelji na dveh različnih kolektivnih spominih glede preteklosti. Kljub temu pa bi lahko v prazničnem duhu 26. december razumeli kot dan, ki ga predstavlja in se vsaj potrudili najti konsenz glede preteklosti, ki pa jo namesto tega vedno znova raje demoniziramo in jo spreminjamo v polje konflikta slovenskega naroda. Kot samostojen in enoten narod pa bi morali biti sposobni preseči in obvladati razcepljenost, ki jo nosimo kot narod.
Tina Ožvald
