V prvem članku o rejniških družinah smo se ukvarjali z upadom števila rejniških družin, koliko otrok je v rejništvu in zakaj je to potrebno. Tokrat pa z bralci delimo izkušnjo predsednice Društva rejnic Celjske regije, Simone Vodončnik, sicer rejnice štirim otrokom.
Glavni povod pri odločitvi za rejništvo naj izhaja iz srca
Tudi v Društvu rejnic Celjske regije se soočajo z vse manjšim številom rejniških družin. »Večina naših članic šteje od štirideset let najprej, največ petdeset in več let, ki imajo otroke v rejništvu že nekaj časa. Novih mladih skorajda v našem društvu ni,« pravi njihova predsednica Simona Vodončnik.
Razlogov za upad števila rejniških družin je precej. Zelo veliko vlogo pri tem odigrajo, pravi Vodončnikova, zelo zahtevni postopki, saj rejniške družine morajo ves čas sodelovati s centri za socialno delo, sodiščem, stiki otrok morajo biti omogočeni tudi matični družini. »To pa je še posebej težko, ko ima določena družina otroke iz več družin, recimo iz treh različnih družin,« izpostavlja. Opiše tudi ne najbolj spodbudno finančno noto tega poslanstva, saj so po njenem prepričanju trenutni prispevki države za rejniške otroke minimalni, sploh zavedajoč se, da se delo opravlja 24 ur dan, veliko stroškov prinese tudi šola, kot so plačila ekskurzij, letovanj … Izpostavlja tudi, da je veliko primerov, ko so rejniški otroci travmatizirani, soočajo se z učnimi težavami v šoli, za kar jem tem otrokom potrebno posvetiti še več pozornosti.
»Skupek vsega tega najbrž pri mladih ne odtehta odločitve za rejništvo. Menim pa, da tisti, ki se odloča za to poslanstvo, se mora za to odločiti iz srca. To mora biti glavni povod. Če se kdo odloča iz finančnega vidika, tega ne bo zdržal,« je prepričana Vodončnikova, tudi sama rejnica štirim otrokom, ki se je za to poslanstvo odločila potem, ko je prestala težke zdravstvene preizkušnje.
Prva dva otroka je v rejništvo dobila nekaj let pred dopolnjenim štiridesetim letom, ko sta njena biološka otroka že prehajala v odraslost. Da je sprejela skoraj istočasno v rejništvo kar dva otroka, je botrovalo njeno veliko srce, saj je bila sprva odločena, da bo vzela le enega otroka, tega so ji kot nekaj dni starega dojenčka izročili v celjski porodnišnici. Že pred tem so jo s centra za socialno delo s Šmarskega kot potencialno rejnico nagovarjali, da v rejništvo vzame 7-letnega otroka z duševno motnjo v razvoju, a se je, ker je v rejništvo tisti čas že dobila dojenčka, branila s prepričanjem, da tega ne bo zmogla.
Ko je otrok sam na šoli v Glaziji pritekel k njej in ji naklonil nekaj toplih besed, se ni mogla več braniti. Prvega otroka je po petih letih posvojila, za drugega, ki danes šteje že krepko čez dvajset let, a ker zaradi motnje v duševnem razvoju ni sposoben samostojnega življenja in bi ga institucije predale v zavod, se je odločila za skrbništvo. Pred osmimi leti je v rejništvo vzela še sestrico in bratca, takrat 9-letno deklico in 4-letnega fanta.
Simona pravi, da je vsaka zgodba otrok v rejništvu svojevrstna. Tudi sama je bila deležna vzponov in padcev, sploh v začetku prihod otroka v družino večkrat »celo družino postavi na glavo«. A strne: »Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za rejništvo, čeprav je tukaj veliko lepega in veliko težkega. A če imaš srce na pravem mestu in če sodeluje cela družina, potem je te trenutke mogoče prestati. Največ kar otroku lahko daš, pa je to, da je ljubljen, varen. Ljubezen, ki jo otroku daš, je največ, kar lahko človek da in dobi. Ti otroci pa so sploh željni te pozornosti, saj običajno gre za otroke, ki so zelo prizadeti.«
Sama se s predsodki okolice ni srečevala, le prijateljice so ji velikokrat dejale »kaj ti je tega treba«. A povsod ni tako. Veliko rejniških družin ima težave, nad njimi so, kot že izpostavljeno, zahtevni postopki in nadzori javnih služb, pritiski matičnih družin, v veliko primerih so otroci, ki prihajajo v rejništvo travmatizirani, za kar so potrebne dolgotrajne rehabilitacije, kot del družbe pa se morajo soočiti tudi z reševanjem socialne izključenosti rejniških otrok in mladostnikov.
K lažji poti pripomorejo tudi tako, da se povezujejo
Da vsakršne težave, ki spremljajo rejniške družine in otroke lažje prebrodijo, so se rejnice s celjskega območja pred dvajsetimi leti, v marcu leta 2004, povezale v Društvo rejnic Celjske regije, ki pokriva območje osmih CSD-jev, ob Celjskem tudi tri enote centrov Savinjsko-Šaleške regije. Skupno je v društvu 95 rejnic, ki topel in varen dom nudijo okoli 70-im otrokom v rejništvu.
V društvu si v glavnini prizadevajo, da rejniških otrokom pomagajo pri oblikovanju varnega okolja, predvsem pa, da si stojijo ob strani. Ob družabnih dogodkih, kot so izleti, srečanja, tabori in letovanja, veliko aktivnosti namenjajo tudi izobraževalnemu delu, predvsem sodelovanju s strokovnjaki, ki se posvečajo rejniškim otrokom in jim pomagajo pri oblikovanju pozitivne samopodobe, pridobivanju samozavesti ..
Rejništvo je staro kot človeštvo
»Gotovo je rejništvo področje, ki ga nekateri premalo poznajo, čeprav se z njim srečujemo vse odkar obstaja človeštvo. Vedno žal obstajajo otroci, ki jim ni dano živeti s svojimi starši – mi pa želimo s skupnimi močmi in skupnim delom doseči, da bo življenje tem otrokom lažje in boljše. Zavedamo se, kako velika vrednota je družina – kolikšna pomoč je tem otrokom potrebna. Pomoč – tudi do največje utrujenosti, včasih celo do izčrpanosti, vendar je vse pozabljeno z enim samim otroškim nasmehom, toplim pogledom v nežnih otroških očeh,« o pomenu rejništva pove Simona Vodončnik, predsednica Društva rejnic Celjske regije.
