Včeraj je kar precej Celjanov vznemirila vest, da so zaposlenci Zelenic v sklopu urejanja Maksimilijanovega parka, ki se nahaja v trikotniku ob Mariborski cesti, mladinskem centru in nekdanjim hotelom Celeia, posekali častitljivi pajesen.
Še jeseni je bilo ravno to drevo vključeno v enega izmed projektov društva Baza, ki v zadnjih letih skrbi za ozaveščanje v zvezi s pomenom mestnih dreves v Celju, prav tako pa si prizadevajo, da se ohrani in razvija Drevesni park, ki se nahaja med Špico in Medlogom.
Na Facebook strani Drevesni park Celje se je v zvezi s tem vnela razprava.
Če drugega ne, je prinesla odziv z Mestne občine Celje, da bodo v prihodnje obveščali o tovrstnih posegih. Dodamo lahko, da do nekaterih verjetno ne bi prišlo, če bi bila tovrstna mestna drevesa deležna ustrezne nege.
Z Mestne občine Celje so nam o razlogih za posek odpisali naslednje:
“Javno podjetje Zelenice že nekaj časa opravlja preventivne preglede dreves s strokovnjakinjo arboristko. O tem smo javnost obvestili v februarju. Pri natančnem pregledu mogočnega pajesna so ugotovili, da je bilo v krošnji drevesa veliko suhih debelejših vej, na deblih (drevo je bilo večdebelno ) je bilo opaziti večje horizontalne odlome, debla pa so se med sabo že začela odrivati, kar precej zmanjša trdnost in stabilnost drevesa. Zaradi varnosti ljudi in premoženja smo sprejeli težko odločitev, da drevo odstranimo. Pajesen je poleg tega tujerodna invazivna vrsta, ki jih je potrebno odstraniti po Uredbi o tujerodnih invazivnih vrstah – UREDBA 1143/2014/EU.
Ob svetovnem dnevu Zemlje bomo kmalu posadili okoli 55 novih dreves, jeseni pa je predvidena obsežna zasaditev 200 dreves. Zavedamo se, da takšnega drevesa ni moč nadomestiti takoj, vsekakor pa bomo z zasajevanjem novih dreves nadaljevali.”.
Po mnenju dolgoletne celjske borke za ohranitev dreves, Irene Ašič, na drevesa ne bi smeli gledati kot na neko tehnično stvar, temveč bi rabili iskati ravnovesje v obstoječem stanju. Ob tem bi se lahko kdo začel npr. spraševati, če bomo posekali vsa tujerodna drevesa (mednje spada tudi pečovniška duglazija, op.), ki so našla dom pri nas. Na stvari je treba začeti gledati drugače. Treba je najti pot sprave, tako v odnosu do dreves kot tudi med ljudmi.
V nadaljevanju njeno pismo tukajšnjim odločevalcem:
“Mestna drevesa so zakonsko opredeljena le kot rastlinska vrsta. Javna ali zasebna lastnina pa drevo opredeljuje kot stvar ali sestavino nepremičnin. Če nimajo statusa naravne vrednote ali kulturnega spomenika, njihov obstoj ni zavezujoč za tvorce okoljskih poročil s preučenim vplivom na okolje, ki so prisotna ob vsaki spremembi obstoječega stanja in ob vsakem večjem posegu.
Obstoj dreves v velikih primerih ni zavezujoč niti za tvorce občinskega odloka o urejanju, vzdrževanju in varstvu javnih in drugih zelenih površin.
Odlok na splošno sicer določa urejanje, vzdrževanje ter ohranja zasnovo in urejenost zelenih površin po sedanjih strokovnih merilih, ne določa pa drevesa kot vrednoto zdravega življenjskega okolja v mestu.
V mestnem okolju je življenje obstoječih dreves v veliki meri odvisno od lokalne politike in zavesti ljudi. Strokovna javnost zagovarja smernice v obravnavi dreves, ki so podrejene znanstvenim podlagam, laična javnost pa povečini zagovarja pravico do ugodne materialne vrednosti bivanja v mestu.
Izginjanje mestnih dreves iz naše okolice ni trajnostni zeleni preboj in trajnostni zeleni razvoj.
Dopolnilo odloka, ki bi vsebovalo tudi zdravljenje mestnih dreves, lahko spremeni
sedanje bivanje z mestnimi drevesi v sobivanje, kjer poleg ekonomske vrednosti šteje
tudi ekološka vrednost. Sobivanje je mogoče z zdravljenjem mestnih dreves.”
