Prejšnji teden je Mestna občina Celje javnost obvestila, da bodo začeli z obnovo Mestnega parka Celje, o čemer smo pisali tukaj.
Ta teden so tako že začeli s podiranjem petindvajsetih dreves divjega kostanja, ki naj bi jih nadomestili s sto novimi rdečecvetnimi divjimi kostanji, ki imajo podobno ovalno obliko krošnje kot navadni divji kostanj.
Nekateri meščani Celja so ob dejanjih Mestne občine Celje ogorčeni. Tudi zato, ker se zadnja leta naj nebi zadostno skrbelo za mestni park, ki je meščanom Celja v velik ponos. Tudi obnavljanje celotne flore mestnega parka naj bi zanemarjali, kljub temu, da je bilo že pred leti ugotovljeno, da park potrebuje več pozornosti. Bi se torej dalo del “starega” parka rešiti s skrbnejšo nego skozi pretekla leta?
Na to temo je pričujoč zapis na Facebooku spisala Nataša Gerkeš, ki ga v celoti objavljamo spodaj. Pod tem istim zapisom na Facebooku, najdete ga na tej povezavi, pa lahko preberete tudi mnogo komentarjev ogorčenih Celjanov.
Zapis Nataše Gerkeš:
Da ne bomo govorili na pamet ob sečnji kostanjevih dreves v Mestnem parku, ki se je pričela ta teden, sem si vzela 60 minut časa in pobrskala po netu ter našla diplomsko nalogo Ocena stanja celjskega Mestnega parka, ter napisala ta zapis. Ena ura za zanimiva spoznanja:
Diplomska naloga je bila napisana leta 2009 na visokošolskem strokovnem študiju oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Avtorica: Mojca Leber.
Iz naloge izvemo, da so že leta 1828 ob Ljubljanski cesti posadili drevorede na t.i. Mali Glaziji. Vzdolž brega Savinje pa je lastnik Kapunovega dvora Ivan Orešnik dal posaditi dvojni drevored divjih kostanjev. To je bil začetek mestnega parka. Park je nato rasel in leta 1896 prešel pod okrilje občine Celje. Urejali so ga z dotacijami občine in bogatih trgovcev ter podjetnikov. Leta 1891 so v parku zgradili glasbeni paviljon in sicer ob obisku cesarja Franca Jožefa v Celju. 1909 pa je bil zgrajen še bazenček z vodometom. V njem so naselili ribice in vodno rastlinje. V parku je bil alpinetum.
Med I. svetovno vojno so ga zanemarili. Ko ga je prevzelo Olepševalno društvo, leta 1921, pa je znova zacvetel. Glavni vrtnar je bil Martin Jelovšek, ki se je izobraževal doma in na tujem ter poskrbel, da so začeli v park zasajevati številne eksotične rastline. Vzgajal je tudi tropske posodovke, kakteje, 180 sort dalij, 100 sort vrtnic…Imel je rastlinjak, v katerem je gojil in razmnoževal na mraz občutljive rastline. Drevesnico za potrebe parka je imel najprej pri Spodnjem Lanovžu, kasneje pa ob Savinjskem dvoru. Uredili so veliko peščeno otroško igrišče med kostanji, postavili vodnjak za pitje ob osrednji promenadi, uredili teniško igrišče, ki so ga pozimi spremenili v drsališče.
Med 2. svetovno vojno je park oskrboval nemški vrtnar, Jelovška pa je obdržal za pomočnika. Po vojni pa do okoli leta 1960 je za park skrbel vrtnar Franc Zupanc. Ta je bil že pred vojno Jelovškov pomočnik.
Leta 1980 je bila v Celju velika vrtnarska prireditev Hortikultura 80. Po njej, beremo v diplomski nalogi, je od parka ostalo le malo. Takole piše: »Izginila je vsa stara parkovna oprema, nove zasaditve so ubrale povsem drug oblikovalni koncept, parkovne steze so asfaltirali in popločili. Postopoma pa je iz prvotno skromnijh, v naravnem okolju urejenih drsalnih in teniških površin zraslo veliko športno igrišče in hokjesko-drsalna dvorana s parkirišči – predimenzionirana objekta za relativno majhen, dolgo let ne le fizično, temveč tudi vsebinsko zapostavljen park.«
V Mestnem parku je bilo leta 1988 142 dreves divjega kostanja in leta 2007 112. Število le-teh se je v tem obdobju najbolj zmanjšalo, v primerjavi z drugimi vrstami. Hkrati je bil divji kostanj ocenjen tudi kot drevo z najslabšim zdravstvenim stanjem. Stopnja poškodovanja: močno do zelo močno poškodovan.
V nalogi avtorica ugotavlja, da takratne Vrtnarstvo Celje in Mestna občina Celje namenjata premalo pozornosti sanaciji obstoječih dreves. »Prvotnemu dvojnemu kostanjevemu drevoredu je cesta najprej podrla polovico, od te polovice pa je danes ob nenehnih obremenitvah s prahom, soljo in še s čim ter zaradi starostne dotrajanosti dreves ostala le še četrtina.« Ne pozabimo, to je bilo napisano leta 2009!
In rešitev? Avtorica naloge je predlagala skrbnejšo nego: izdelati je treba načrt sajenja, izbor rastlin mora biti enak obstoječi vrstni sestavi, piše, pri čemer je v prvi vrsti potrebno posaditi rastline, ki bodo v prihodnje nadomestile sedanje. Zavzema se za premišljeno odločitev katere vrste saditi, to ne sme biti stvar naključja »kot lahko dobimo vtis ob zasajenih grmovnih in drevesnih skupinah novejšega datuma, temveč zahteva dobro poznavanje oblikovanih načel razmeščanja vegetacije v času nastanka parka.«
In še zaključni stavek diplomskega dela: »Prav tako pomembno je, da tudi celjski politiki bolj kot sedaj uvidijo pomen ne le parka samega, temveč tudi vseh spremljajočih zelenih površin za življenje Celja in začenjajo z organiziranimi ukrepi in financiranjem podpirati ta prizadevanja.«
Pisalo se je leto 2009…
Foto: Goran Čmrlj Radic
