Pred dvema mesecema se je končala trimesečna humanitarno-medicinska misija slovenske ekipe mladih zdravnikov v Kenijski vasi Majiwa.
Član tokratne odprave je bil tudi mladi celjski zdravnik Jure Črepinšek, ki se je letošnjega aprila, skupaj s še tremi članicami ekipe (Neli Šemrl, Klara Širca in Lara Žekar), odpravil v kenijsko “kliniko brez zdravnikov”.
Tokrat vam predstavljamo drugi del intervjuja s celjskim zdravnikom Juretom Črepinškom. Kot že v prvem delu intervjuja, je tudi v drugem delu razkril nekaj zanimivih podrobnosti humanitarno-medicinske misije v kenijski vasi Majiwa.
Kot ste omenili, ste ob prihodu v Kenijo prevzeli delo prejšnje ekipe, za vami pa je delo že prevzela naslednja ekipa. Koliko let ste zdravniki že prisotni v Majiwi? Gre za mednarodne ali samo slovenske ekipe v tem kraju? Koliko stane ena trimesečna misija upoštevaje samo medicinski aspekt? Kakšen je bil odziv donatorjev?
Slovenske ekipe hodijo v Majiwo z nekaj prekinitvami že zadnjih 20 let. Zaenkrat so v to delo vključeni samo slovenski zdravstveni delavci v sodelovanju z dobro usposobljeno lokalno ekipo, saj je na ta način vnaprej znano, približno koliko znanja in veščin imajo prihajajoči delavci. Za pokritje obratovanja klinike tri mesece je potrebno glede na naše izkušnje najmanj 10.000 €. Donatorji so se na naše prošnje relativno dobro odzvali, tako da smo lahko pokrili stroške tudi ob večjem številu pacientov, kot smo pričakovali. Odzvalo se jih je mnogo, od MD Medicine, Gastromedice, Oftalme d.o.o., Acrytech Pečenko, Poslovno svetovanje Marjan Žumer s.p., Zdravniške zbornice Slovenije, Novo Nordiska, Mika Plus, pa do mnogih posameznikov. Včasih je bilo potrebno na sredstva dlje čakati zaradi strogih pravil transparentnosti poslovanja, vendar so po obljubah vedno prispela. Zadnja dva tedna brez kasnejše donacije Abbvie-ja večini pacientov zdravstvene oskrbe najverjetneje ne bi mogli nuditi.
Kakšen zdravstveni sistem imajo v Keniji? So ljudje zavarovani, kot pri nas? Je sistem popolnoma samoplačniški?
Kenijski zdravstveni sistem je bistveno drugačen od našega. Redka podjetja nudijo svojim zaposlenim zdravstveno zavarovanje, večina ljudi v naši regiji pa je bila brez njega. Pregledi pri privatnih zdravnikih so dragi in zelo različne kvalitete, skoraj vsa zdravila pa na voljo v lekarnah brez recepta. To je pripeljalo do velikih zlorab antibiotikov, ki jih pogosto prodajajo za nepovezane težave kot npr. glavobol. Kupovanje zdravil v lokalnih lekarnah je bistveno cenejše in pogosto primerljivo učinkovito kot obisk zdravnika, tako da večina ljudi dostopa do zdravstvenih storitev na ta način.
Nam lahko izpostavite situacijo, ali več njih, ki so se vam tekom misije najbolj vtisnile v spomin.
V treh mesecih smo doživeli marsikaj, tako na kliniki kot izven nje. Marsikateri spomin mi bo verjetno ostal do konca življenja, bi pa izpostavil enega tragikomičnega, ki oriše, kakšne čudeže ljudje včasih pričakujejo od vas. Nekega dne sta dva odrasla sinova pripeljala očeta, ki je bil na invalidskem vozičku že leta in leta. Pogovarjali smo se že več kot pet minut, vendar še vedno nisem mogel izluščiti niti ene težave, zaradi katere so ga pripeljali. Na direktno vprašanje sta mi povedala, da sta upala, da imamo morda mi kakšno zdravilo, ki ga domači zdravniki nimajo, s katerim bi lahko ponovno shodil. Po začetnem šoku sem jim razložil, da tega na žalost ne bi mogel niti z najdražjo opremo v Evropi.
Je mogoče dati grobo oceno o tem, koliko življenj ste rešili v treh mesecih? S katerimi zdravstvenimi težavami se najpogosteje soočajo prebivalci Majiwe?
Tekom našega dela smo ambulantno obravnavali 5003 paciente, v kar niso vključeni tisti, ki so obiskovali naša dodatna programa za podhranjenčke in kronične rane, tisti, ki so prihajali na ponovne injekcije za malarijo ter tisti, ki so zaradi nujnih stanj prišli po koncu delovnega časa. Primerov, ko je bilo ogroženo življenje, je bilo na srečo malo, so se pa vseeno pojavili.
Imeli smo tudi nekaj sreče, da smo pri življenju obdržali vse svoje paciente z izjemo tistih, ki so bili že v končni fazi neke kronične bolezni in jim tudi v Sloveniji ne bi mogli več pomagati. Najpogosteje smo vseeno zdravili malarijo, povišan krvni tlak, kožne težave, črevesne parazite, gastritis in zgago, sladkorno bolezen ter bolečine v križu. Pri vseh teh stanjih smo lahko prispevali k izboljšanju kvalitete življenja, pri nekaterih ga podaljšali, pri nekaterih pa otrokom omogočili normalen razvoj (malarija in črevesni paraziti ga npr. lahko zavirajo).
Nekje na sredini misije je bil rekord 104 obravnavani pacienti v enem dnevu, neupoštevaje tistih, ki so prišli na previjanje ran, ipd.. Je rekord do konca misije padel?
Rekord je še padel in to večkrat, na najbolj obiskan dan smo registrirali 128 pacientov.
Med misijo ste obiskali tudi babico Baracka Obame. Je povedala kakšno zanimivost o svojem vnuku? Je poznala Slovenijo? Kako je sicer v Majiwi poznana Slovenija?
Približno na polovici našega dela smo obiskali mamo Obamo, drugo ženo dedka bivšega ameriškega predsednika Baracka Obame. Kljub svojim častitljivim letom je še zelo zgovorna in pogovor rada usmerja sama. Dobili smo občutek, da med različnimi evropskimi državami ne razlikuje najbolje ali ji samo ni bilo važno; omenjala nam je svoje občudovanje kralja Jurija, očeta angleške kraljice Elizabete, ter veselje do pitja čaja, kar so v Keniji vpeljali šele Angleži v kolonialni dobi.
Poznala pa je kliniko, kjer smo delali, ter nekatere predhodne ekipe, ki so tam delale. Prebivalci Majiwe sicer vedo nekaj osnovnih informacij o Sloveniji, posebej presenečeni pa smo bili, ko smo občasno slišali posamezne slovenske besede od ljudi, ki na ali ob kliniki preživijo več časa.
Kakšni so sedaj vaši načrti za prihodnost? Kakšna nova humanitarna misija, boste svoje medicinsko poslanstvo nadaljevali v Sloveniji, morda v tujini…?
Jeseni začnem s pripravništvom, prav tako moji kolegi. Po šestmesečnem kroženju in strokovnem izpitu bom moral iskati mesto za specializacijo. Ljubljansko Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja že dobro poznam, v njej po mojih opazovanjih vlada dobro delovno ozračje, tako da je specializacija infektologije pri meni na prvem mestu. Slovenski sistem prijavljanja na specializacije pa vseeno prinaša obilo negotovosti. V preteklosti sem že opravljal dve praksi v Nemčiji, nemško znam zdaj solidno dobro. Ne izključujem možnosti, da si bom v nekaterih okoliščinah službo iskal tudi v tujini. Slovenijo imam rad in sem po vsem videnem mnenja, da imamo v Sloveniji v marsikaterem vidiku odličen zdravstveni sistem, se mi pa zdi za kariero dobro imeti tudi plan B.
Za konec še vprašanje o gospodu, ki je do vas prišel z doma narejeno “mavčno” oblogo? Ste seznanjeni kako se mu je zacelil zlom roke?
Gospod z mavčno oblogo je čez nekaj časa nehal hodit na našo kliniko, tako da žal ne morem povedati, kako dobro se je zlom celil.
Nekatere utrinke medicinsko-humanitarne misije v vasi Majiwa lahko pogledate tudi na Facebook strani Viva Majiwa: Medicinska odprava Kenija 2018 ali pa na spletni strani Viva Majiwa: Odprava Kenija 2018.
foto: ekipa slovenskih zdravnikov Majiwa 2018
Blaž Skok
